Dobrova - Polhov Gradec

    Igrivo zaledje Ljubljane

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v občini Dobrova - Polhov Gradec

    Ostala ponudba

    organizacij, ki delujejo v občini Dobrova - Polhov Gradec

    Ljudska pravljica za otroka v nas

    iz občine Dobrova - Polhov Gradec

    Ljudska dediščina

    občine Dobrova - Polhov Gradec

    Visit Dobrova - Polhov Gradec

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v občini Dobrova – Polhov Gradec

    Ostala ponudba

    v občini Dobrova – Polhov Gradec in naokoli

    Ljudska pripoved

    Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, etnologinja, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

    Kako je Gradec postal Polhov Gradec

    Gradišče pri Dobrovi in zakleta grofica

    Na Gradišču nad Razori pri Dobrovi je v davnih dneh stal mogočen grad, v katerem je živela ohola in silno bogata grofica. Nekega dne se je ozrla v dolino, kjer se je sredi vasi belila romarska Marijina cerkev. Grofica je ošabno vzkliknila: “Glej, Mati Božja Dobrovska, jaz sem bogatejša in mogočnejša kot ti!“

    V tistem trenutku se je zamajala zemlja, v grad je treščila strela in prevzetnico ter njene zlatnike je pogoltnila zemlja. 

    Minevala so stoletja in na travi med ruševinami gradu je pastirček pasel živino. Nenadoma je pred seboj zagledal kup bleščečih zlatnikov. Ko je stegnil roko proti njim, je stopila predenj lepa, bogato oblečena ženska, a v naslednjem trenutku se je pred osuplim pastircem odprla zemlja. Iz globine je zaslišal le še žalosten glas: “Če bi si ti danes umil obraz, bi se jaz lahko znebila tega zlatega zaklada in našla bi mir. Tako pa še tisoč let ….“. Glas je utihnil in na skalovju ni bilo več ne zlatnikov ne skrivnostne ženske.

     

    Vir: Rado Radešček, Slovenske legende

    Ljudska dediščina

    Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

    Polhograjski Stari grad in roparski vitezi

    Na vzpetini nad Polhovim Gradcem je nekdaj stal grad, ki ga danes ni več. V ljudskem spominu pa je ostal nanj. Ljudsko izročilo govori, da so v polhograjskem Starem gradu živeli roparski vitezi, ki so napadali popotnike, saj je mimo Polhovega Gradca vodila pomembna trgovska pot v Poljansko dolino in naprej v Škofjo Loko. 

    Leta 1511 je grad v Polhovem Gradcu razmajal siloviti potres, ki je tega leta porušil številne gradove, mesta in vasi po vsej naši deželi. Valvasor je našel Stari grad že v razvalinah, ki pa so še kazale znake nekdanje močne utrdbe. Danes se hrib, na katerem je nekoč stal grad, imenuje Kalvarija. Pod Kalvarijo pa danes stoji graščina, ista kot v Valvasorjevih časih.

    Vir: Satler, Stele, Slovenske lipe

     
    Stari grad | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

    Polhograjska lipa

    Pred Polhograjsko graščino stoji ena najznamenitejših slovenskih starih lip. Ta lipa je tako velika, da je imela v krošnji teraso s klopmi.

    Po ljudskem izročilu je v tej lipi je menda slavil svatbo tudi neki polhograjski kmet, ki ga je ljubila grajska hči in se je poročila z njim. Njena stroga grajska mati pa ni dovolila, da bi njen kmečki zet prestopil grajski prag, zato je moral spati v grajskem hlevu.

    Vir: Miran Sattler in France Stele, Stare slovenske lipe

    Polhograjska "kraljevska roža" blagajana – blagajev volčin

    Polhov Gradec je rojstni kraj “kraljevske rože” – blagajane. Leta 1837 je neki kmet prinesel to cvetico polhograjskemu grofu Blagaju. Grof, ki je bil navdušen botanik,  je ni poznal, zato jo je poslal svojemu prijatelju Freyerju v Ljubljano. Tudi on ni prepoznal te nenavadno lepe in dišeče cvetice, zato je zanjo predlagal ime – Daphne Blagayana – po grofu Blagaju. 

    Naslednje leto se je mudil v Ljubljani saški kralj Friderik Avgust II, ljubiteljski botanik. Ko je zvedel za novo odkrito rožo, jo je želel videti. Ob njegovem obisku je blagajana v Polhovem Gradcu dobila spomenik – obelisk. V Sloveniji je to prvi spomenik, posvečen rastlini. Blagajana je tudi prva rastlina na Kranjskem, ki je bila uradno zaščitena. To zaščito je dobila sočasno s planiko, leta 1898. 

    Polhograjski čebelarji in podobarji

    Čebelarstvo ima v Polhovem Gradcu stoletja dolgo tradicijo. Polhograjski med ter izdelki iz medu in voska imajo še danes sloves po vsej Evropi. 

    V prejšnjih časih pa so po naših domačih krajih sloveli tudi polhograjski podobarji – risarji na panjske končnice. Imeli so vzorce, šablone, ki so jih prerisovali na panjske končnice in nato barvali z naravnimi barvami. Na čebelnjakih so ustvarjali umetnine, ki so na svetu edinstvena oblika ljudske slikarske umetnosti. 

    Polhograjski čebelarji in podobarji

    Polhov Gradec je bil znan tudi po usnjarjih in krznarjih. Zasloveli so s kapami, s slovitimi polhovkami in s kožuhi. Strojili so kože, jih barvali, poslikavali in šivali kape in kožuhe. S cvetličnimi motivi okrašeni kožuhi so bili ena od značilnosti noše v večini slovenskih pokrajin, vse do konca 19. stoletja. 

    Polhograjska noša

    Lepoto polhograjske noše – fanta s polhovko in dekle v poslikanem kožuhu – je opazil tudi slikar Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein in jo vključil v svojo znamenito zbirko kranjskih ljudskih noš. 

    Kmečka noša, leta 1838, okolica Polhovega Gradca, Dobrave in Vrhnike | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij