Horjul
Mali kraji s pestro zgodovino
Občina Horjul je občina v Republiki Sloveniji z malo nad 3.000 prebivalci v osrednji Sloveniji zahodno od Ljubljane. Na severu in vzhodu meji na občino Dobrova – Polhov Gradec, na zahodu na Logatec, ter na jugu na Vrhniko.
Občina danes obsega naselja Horjul, Vrzdenec, Zaklanec, Žažar, Samotorica, Koreno, Lesno Brdo, Ljubgojna in Podolnica.
Doživetja, aktivnosti, ogledi
v občini Horjul
Ostala ponudba
organizacij, ki delujejo v občini Horjul
Ljudska pravljica za otroka v nas
iz občine Horjul
Ljudska dediščina
občine Horjul
Vabilo
Letak z vabilom k spoznavanju društev in kratek kviz
Doživetja, aktivnosti, ogledi
v občini Horjul
Ostala ponudba
v občini Horjul in širše
Ljudska pripoved
Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.
Zaklad na Lesnem Brdu
Blizu Horjula je Drenov Grič in nad njim vasica z imenom Lesno Brdo. Nad vasjo je v davnih dneh stal grad viteza Andreja Baumkircherja, prijatelja slovitega plemiča Erazma Luegerja Predjamskega.
Grad na Lesnem Brdu je bil v Erazmovih časih, v 15. stoletju, mogočen grad. Njegov lastnik, Andrej Baumkircher, se je rodil leta 1420 v Vipavi.
Med turškim obleganjem dunajskega Novega mesta sta Andrej Baumkircher in Erazem Lueger dvakrat rešila življenje cesarju Frideriku III. V zahvalo je cesar imenoval Erazma za vodjo svoje telesne straže, Andrej pa je postal poveljnik cesarskih najemniških čet. Ker pa mu cesar ni plačeval njegovega dela in zaslug, se je Andrej Baumkircher pridružil upornim štajerskim plemičem in z njimi zasedel Maribor in še nekaj krajev. . Cesar ga je poklical v Gradec, češ da se bosta pogodila. Andrej je prišel v Gradec, a tam so ga cesarjevi vojaki ujeli in ga na cesarjev ukaz usmrtili. To je bilo leta 1471. Cesar je nato dal še ukaz, da so Baumkircherjev grad na Lesnem Brdu porušili do tal.
Prostor, kjer je verjetno stal Baumkircherjev grad, danes označuje le kup skal in manjša votlina. Domačini ta kraj sredi gozda imenujejo »Na skalah«.
Pred prvo svetovno vojno sta se nekega dne v Lesno Brdo s kočijo pripeljala dva Ljubljančana. Vaške otroke sta vprašala, kje je kraj s skalami in votlino. Otroci so hitro uganili, da bi neznanca rada prišla »Na skale«. Urno so jima ta kraj pokazali. Ljubljančana sta nekaj časa greblja po votlini, nato pa izkopala sodček, poln rumenih zlatnikov. Nekaj malega sta dala otrokom, nato pa sedla v kočijo in hitro izginila.
Vir: povzeto po Radu Radeščku
Ljudska dediščina
Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list
Skriti zakladi
Burna zgodovina naših krajev – turški vpadi, kmečki punti, vojne, roparski vitezi, razbojniki – so prisilili ne le graščake, ampak tudi revne kmete, da so skrivali svoje imetje. Te zaklade bi lahko razdelili v tri vrste:
Pod hruško, pod vaško lipo, za hlevom, pod hišnim pragom … so kmetje zakopavali svoje borno imetje, kak prihranjeni goldinar.
Druga vrsta zakladov so bile dragocenosti, ki so jih Turki naropali po naši deželi, a jih zaradi teže na svojih konjih niso mogli tovoriti domov. Zakopali so jih v upanju, da jih odkopljejo – ko pridejo prihodnjič. Mesto zakopanega zaklada so Turki označili tako, da so tam zasadili lipe. Ljudstvo te lipe imenuje turške lipe, saj pod svojimi koreninami morda skrivajo zlato tele – skriti zaklad. Tudi najstarejša, najmogočnejša in najslavnejša slovenska lipa – Najevska lipa – menda skriva pod seboj srebrnino, ki so jo Turki naropali na bližnjem gradu.
Tretja vrsta zakladov pa so dragocenosti, ki jih je skrivala pohlepna grajska gospoda. Ti zakladi, zbrani s krutostjo do tlačana, so stokrat prekleti, zato njihovi lastniki še danes ne najdejo miru. Še danes se po mnogih ruševinah gradov plazijo v kače zakleti graščaki in graščakinje in milo prosijo kakega pastirčka, naj jih reši prekletstva. V svoji pripovedi ljudstvo najde zmago pravice.
Dviganje zakladov
Zaklade je treba iskati v kresni noči, takrat menda zakladi cvetijo – iz zemlje švigajo plameni. Na kresno noč je treba iti na križišče poti v bližino razvalin kakega starega gradu. Okrog sebe mora iskalec zaklada narediti krog, ris, z leskovo šibo, žegnano na cvetno nedeljo. Točno opolnoči se prikaže hudič in poskuša prestrašiti iskalca zaklada, vendar ta se ne sme prestrašiti, predvsem pa nikakor ne sme zapustiti risa. Če bi prestopil ris, bi ga hudič odnesel. Človek v risu mora ohraniti pogum in mora hudiča, ko se ta približa risu, trikrat udariti z leskovo šibo. Ko ga udari tretjič, hudič izgubi svojo moč in – pot do zaklada je odprta!
Seveda so še drugi napotki, ki pomagajo na poti do zaklada, to so – bedra zelene žabe, dlake devetih mačk in še kaj.
Letak za promocijo društvenega življenja v občini
Kako dobro poznate svojo občino?
1. Kdaj praznuje Občina Horjul svoj praznik?
a) 21. junija, na dan referenduma o ustanovitvi samostojne občine leta 1988.
b) 22. oktobra, rojstni dan Kristine Brenk.
c) 10. aprila, rojstni dan Rudolfa Hribernika Svaruna.
2. Kaj ima Občina Horjul v svojem grbu?
a) Cerkev sv. Marjete.
b) Cerkev sv. Urha.
c) Grad viteza Andreja Baumkircherja.
3. Ali moram biti za to, da lahko sodelujem v horjulskih društvih, nujno tudi njihov član?
a) Da, je nujno, razen če imam status brezposelne osebe.
b) Ni nujno, je pa zaželeno, saj to običajno prinaša s seboj določene ugodnosti.
c) Odvisno od društva, pri nekaterih lahko o vodstvu in pomembnih odločitvah glasujejo tudi tisti, ki niso člani.
4. Ali lahko društva in zavodi organizirajo plačljive dejavnosti?
a) Ne, vse mora biti brezplačno.
b) Da, a samo organizacije s statusom v javnem interesu.
c) Da, a z namenom podpore in razvoja svojih dejavnosti.
5. Koliko društev je v Občini Horjul?
a) Manj kot 20.
b) Okoli 30.
c) Okoli 50.
Rešitve: a, b, b, c, b