Ig

    V deželi koliščarjev

    Prva znana omemba imena Ig v pisnih virih je iz daljnega leta 1249. Prvotno je ime Ig označevalo širše območje (Ižansko), današnji Ig pa se je imenoval Studenec, po močnih kraških izvirih reke Iščice v središču naselja. Danes je Ig edino naselje v Sloveniji, katerega ime sestavljata le dve črki.

    Vir: Občina Ig

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v občini Ig

    Ostala ponudba

    organizacij, ki delujejo v občini Ig

    Ljudska pripoved za otroka v nas

    iz občine Ig

    Ljudska dediščina

    občine Ig

    Visit Ig

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v občini Ig

    Ostala ponudba

    v občini Ig in širše

    Ljudska pripoved

    Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

    Kranjska čebela z Noetove barke

    Nekega davnega dne je Noe na svojo ladjo prinesel tudi panj čebel. Ko so vode vesoljnega potopa odtekle in so rešene živali zapustile Noetovo barko, je na njej ostala le še  družina čebel. Tedaj so bile še vse med seboj enakopravne, niso imele še matice. Mnogo rodov je zraslo in nenadoma je v panju postalo pretesno. Stare čebele so mladi rod podile iz barke. Lepa, mlada čebela se je odločila, da bo vodila mladi rod v tujino. Zapela je in velik roj povabila na palmo blizu barke. Ko je zvabila iz barke že četrti roj, je nastal vihar, ki je mlado matico in njene roje čebel zanesel prav na Kranjsko. Zato imamo sedaj na Kranjskem najboljše čebele.

    Vir: Janez Jalen, Ovčar Marko

    Ljudska dediščina

    Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

    IG

    Ižanske gradnje

    Ig je kraj, ki leži na prostoru, kjer so pred petimi, šestimi tisočletji mostiščarji gradili svoja bivališča ob obrežju jezera.

    Jezero je odteklo, a barje je ostalo, zato mnogo barjanskih gradenj še danes stoji na neke vrste koleh, na pilotih, zabitih v mehka, vlažna barjanska tla.  Tudi cesta, ki je tako nenavadno ravno speljana od Ljubljane do Iga, je grajena na »butaricah«, naloženih v močvirno, barjansko zemljo. Ta cesta je zares nekaj posebnega. Zgradili so jo v 19. stoletju. Vodi mimo Črne vasi, ki je svoje ime dobila po črni šoti. Na Igu je te barjanske ravninske premočrtnosti konec.

    Hiša na kolih | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

    Ižansko barje- nekdanje prebivališče zmaja

    Barje je ostalo od davnega jezera, v katerem je v davnih dneh bival zmaj, tisti zmaj, s katerim se je boril grški junak Jazon, ki je s svojimi tovariši argonavti na ladji Argo nekega davnega dne prišel v naše kraje. Vendar kljub Jazonovi zmagi nad zmajem, za Ljubljančane ni bilo konec težav z zmajem. 

    Naša dežela je bila nekdaj prebivališče številnih zmajev – to lahko sklepamo iz mnogih ljudskih pripovedi, ki govore o zmajih. Tudi pod goro Krim je menda nekdaj živel zmaj, to je bil tisti zmaj, ki je povzročal poplave. Vsakič, ko je ta zmaj udaril z repom,  je Ljubljanica poplavila celotno Barje in mnogokrat tudi ljubljanske ulice. Šele Gruberjev kanal je omilil te poplave.

    Ižanski čebelarski sejmi

    Sejem je bil nekdaj eden največjih praznikov v naši vasi. Sejmi na dan žegnanja – na dan godu farnega patrona – so bili nekdaj edina možnost nakupa in prodaje. Na sejmih so prodajali in kupovali vse, od živine do vsega kar je kdo prinesel naprodaj. Gospodinje so na sejmu kupovale predvsem sol in leseno robo, gospodarji živino, fantje lectove srčke, dekleta svilene rute, otroci pa slaščice.

    Na Igu izjemoma ni bilo tako. Na ižanskih sejmih so prodajali in kupovali samo čebele, med in vosek. To so bili sloviti ižanski čebelarski sejmi.

    Čebele so imele prav posebno mesto v življenju starosvetne slovenske vasi. To je veljalo tudi pri sejemskih pravilih. Na običajnih sejmih se čebel praviloma ni smelo prodajati, prodajno blago sta bila le med in vosek in izdelki iz njih.

    Izjema od tega pravila so bili le čebelarski sejmi na Igu, ki so bili vsako leto v avgustu. To so bili sejmi, namenjeni izključno čebelarstvu. V tem so se ti ižanski sejmi bistveno razlikovali od vseh ostalih. Zadnji čebelarski sejem na Igu je bil leta 1905.

    Čebelarstvo v slovenski ljudski dediščini

    Čebela je dala človeku prvo sladilo in prvo svetilo. Svečka iz čebeljega voska je davnemu človeku skrajšala noč in podaljšala dan. V naši deželi je čebelarstvo ena najstarejših dejavnosti našega človeka. 

    Valvasor piše, da so v njegovem času več tisoč centov medu iz kranjske dežele izvažali na Solnograško in v Italijo. Tudi Anton Tomaž Linhart je opisoval čebelarstvo in je prvi, ki je zapisal, da čebela ne pogine, ampak umre, tako kot človek. Največji razcvet je čebelarstvo pri nas doseglo v 18. in 19. stoletju, po zaslugi Antona Janše, ki je bil v Evropi prvi učitelj čebelarstva. Na Dunaj je prinesel znanje, ki ga je takrat imel vsak gorenjski čebelar. Bil je nepismen in nemščine ni znal. Delal je kot vrtnar in čebelar na vrtu cesarice Marije Terezije. Cesarica je opazila njegovo nenavadno visoko znanje o čebelah. Ustanovila je čebelarsko šolo, na kateri je Janša postal prvi učitelj. Ukazala je tudi, da morajo vsi čebelarji v njenem cesarstvu slediti Janševim naukom.

    Slovenski čebelarji so ponosni na našo najboljšo vrsto čebel, na slovito kranjsko sivko. Kaj ne bi bila imenitna, saj je k nam priletela naravnost z Noetove barke!

     

    Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

    Čebela – čebelarjeva prijateljica

    Čebela ne pogine, ampak umre, tako kot človek. Čebelarju ni le prijateljica, ampak tudi učiteljica življenjskih modrosti.

    Čebelico posnemaj rad, dokler si še čvrst in mlad.
    Čebela, ki si natoči preveč medu, ne pride domu.
    Kakršen panj, takšne čebele gredo vanj.

    Skrb za čebelo čebelarja spremljala vse leto.

    O veliki noči je čebelar žegnan les iz butarice zataknil za čebelnjak – za varstvo čebel.

    Ko je v hišo prišel praznik, je med postal sladilo, ko je prišla v hišo bolezen, je med postal zdravilo.

    Ko je fant zasnubil dekle, ji je s sejma prinesel meden lectov srček – darilo, ki ni potrebovalo besed.

    Ko je prišel čas svatbe, je mladi mož stopil k čebelnjaku in povedal čebelam, da se je v njegovem življenju nekaj pomembnega zgodilo. V njegovo domačijo je prišla nova gospodinja.

    Tudi ko se mu je rodil otrok, je odšel čebelicam povedat veselo novico, nato pa je domačim in sosedom nalil šilce sladke medice.

    Poglejte si tudi, kako so čebele rešile tabor Cerovo pred Turki.