KAMNIK

Na hribu, kjer so danes ruševine Malega gradu v Kamniku, se je nekoč dvigal grad slovenskega vojvode. Ta vojvoda je imel zelo lepo hčer, Veroniko po imenu. Obljubil je, da jo bo dal v zakon tistemu, ki se bo najbolj odlikoval v boju proti Rathisu, langobardskemu kralju, ki je v tistih dneh pustošil po naših krajih.

Po dolgem in težkem boju pri Trbižu so zmagali Sloveni. Največji junak bitke je bil Črtovit. Njemu je kamniški vojvoda obljubil hčer. A za poroko ni bilo časa. Že so se pojavili novi sovražniki, tokrat Franki. Vojvoda je bil z mladim junakom spet na bojnem polju.

Medtem, ko so trajali boji, je v vojvodov domači grad v Kamniku prišel star mož, krčanski menih.

»Sem varen tu pri vas?« je vprašal lepo vojvodovo hčer. »Tvoji rojaki me preganjajo. Menih sem.«

Deklica se je prestrašila, vendar je starcu kljub temu dala zavetje.

Pol leta pozneje se je Črtovit vrnil.

»Kje je oče?« ga je vprašala Veronika v zli slutnji.

»Pri očetih in dedih, ovenčan z neminljivo slavo. Padel je v boju. Njegove zadnje besede so bile: V tvoje roke polagam usodo moje hčerke. Namenil sem jo tebi! Sedaj sem tu!« govori vitez, »prišel sem iz lastne ljubezni, ne le, da izpolnim voljo tvojega očeta!«

»Ne morem, ne morem!« – vzklikne deklica, »krščena sem. Obljubila sem večno

»Vedeti moraš, kaj še je dejal tvoj umirajoči oče. Če te moja hči ne bo hotela v zakon, naj jo zadene očetovo prekletstvo. Pokoja naj ne najde, ne v življenju ne v smrti!«

Veroniko so Črtovitove besede prestrašile, vendar ni hotela prelomiti svoje zaobljube. Črtovit je žalosten odšel, a Veronika je ostala na gradu.  Po smrti jo je zadela očetova kletev. Spremenjena v kačo se še danes plazi po grajskih zidovih in varuje tri kadi denarja v grajskih kleteh. Ta denar je namenjen njenemu rešitelju. Rešil jo bo lahko le otrok, star manj kot sedem let.

Menda ob kvatrnih večerih dobi Veronika dekliško podobo in se pride umivat v Bistrico.

(Vir: Janez Trdina)

Naša dežela je bila v tistih davnih dneh polna Črtomirov in Črtovitov, ki so se morali posloviti od Bogomil in Veronik, od njunih očetov in od svobode svojih dedov – za naslednjih tisoč let!