KAMNIK

Legende, ki krojijo mesto

Kamnik – mesto iz kamna – je bilo menda nekoč mesto ob jezeru, Tako trdijo stare ljudske pripovedi. Valvasor je zapisal, da so bili na zidu kamniškega Malega gradu obroči za privezovanje čolnov.

Vir: Dušica Kunaver

Ostala ponudba

organizacij, ki delujejo v občini Kamnik

Doživetja, aktivnosti, ogledi

v občini Kamnik

Ljudska pripoved

Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

KAMNIŠKA VERONIKA

Kamnik – mesto iz kamna – je bilo menda nekoč mesto ob jezeru, Tako trdijo stare ljudske pripovedi. Valvasor je zapisal, da so bili na zidu kamniškega Malega gradu obroči za privezovanje čolnov.  

Valvasor in Trdina pišeta o jezeru, ki je oblivalo goro, na kateri sta stala Mali in Stari kamniški grad Mali grad. Nekega dne naj bi Kamniška Bistrica in Nevljica v nekem strašnem neurju presekali goro, si izsekali novo strugo in ločili oba gradova, ki sta danes v ruševinah. Jezero naj bi tedaj odteklo. To naj bi se zgodilo v času, ko je bila dežela že pokristjanjena, saj pripoved trdi, da je voda, ki je drla iz jezera, preplavila samostan v Mengšu. Kot potrditev nekdanjega Kamniškega jezera naj bi tudi bilo ime cerkve v Nevljah, ki je se nekoč imenovala Sv. Jurij ob jezeru. 

V Malem gradu je v davnih dneh živela lepa Veronika. Nekatere stare pripovedi trdijo, da je bila Veronika hči poganskega vojvode, druge pa, da je bila ohola grofica.

MALOGRAJSKA VERONIKA – HČI POGANSKEGA VOJVODE

Na hribu, kjer so danes ruševine Malega gradu v Kamniku, se je nekoč dvigal grad slovenskega vojvode. Ta vojvoda je imel zelo lepo hčer, Veroniko po imenu. Obljubil je, da jo bo dal v zakon tistemu, ki se bo najbolj odlikoval v boju proti Rathisu, langobardskemu kralju, ki je v tistih dneh pustošil po naših krajih.

Po dolgem in težkem boju pri Trbižu so zmagali Sloveni. Največji junak bitke je bil Črtovit. Njemu je kamniški vojvoda obljubil hčer. A za poroko ni bilo časa. Že so se pojavili novi sovražniki, tokrat Franki. Vojvoda je bil z mladim junakom spet na bojnem polju.

Medtem, ko so trajali boji, je v vojvodov domači grad v Kamniku prišel star mož, krčanski menih.

»Sem varen tu pri vas?« je vprašal lepo vojvodovo hčer. »Tvoji rojaki me preganjajo. Menih sem.«

Deklica se je prestrašila, vendar je starcu kljub temu dala zavetje.

Pol leta pozneje se je Črtovit vrnil.

»Kje je oče?« ga je vprašala Veronika v zli slutnji.

»Pri očetih in dedih, ovenčan z neminljivo slavo. Padel je v boju. Njegove zadnje besede so bile: V tvoje roke polagam usodo moje hčerke. Namenil sem jo tebi! Sedaj sem tu!« govori vitez, »prišel sem iz lastne ljubezni, ne le, da izpolnim voljo tvojega očeta!«

»Ne morem, ne morem!« – vzklikne deklica, »krščena sem. Obljubila sem večno

»Vedeti moraš, kaj še je dejal tvoj umirajoči oče. Če te moja hči ne bo hotela v zakon, naj jo zadene očetovo prekletstvo. Pokoja naj ne najde, ne v življenju ne v smrti!«

Veroniko so Črtovitove besede prestrašile, vendar ni hotela prelomiti svoje zaobljube. Črtovit je žalosten odšel, a Veronika je ostala na gradu.  Po smrti jo je zadela očetova kletev. Spremenjena v kačo se še danes plazi po grajskih zidovih in varuje tri kadi denarja v grajskih kleteh. Ta denar je namenjen njenemu rešitelju. Rešil jo bo lahko le otrok, star manj kot sedem let.

Menda ob kvatrnih večerih dobi Veronika dekliško podobo in se pride umivat v Bistrico.

(Vir: Janez Trdina)

Naša dežela je bila v tistih davnih dneh polna Črtomirov in Črtovitov, ki so se morali posloviti od Bogomil in Veronik, od njunih očetov in od svobode svojih dedov – za naslednjih tisoč let!

Poganska Veronika | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

Še ena ljudska pripoved pripoveduje kamniški Veroniki.

 

MALOGRAJSKA VERONIKA – SKOPA GROFICA

Tam, kjer je danes mesto Kamnik, je bilo nekoč jezero. Ob jezeru je bil hrib in na njem dva gradova – Mali grad na pobočju hriba in Stari grad na njegovem vrhu.

V času, ko je oba gradova še oblivalo jezero, je na bregu tega jezera živel star, ubog čolnar. Imel je tri sinove – trojčke. Vsi trije so se odločili, da odidejo v svet in se tam šolajo. Po mnogih letih so se vrnili kot trije mladi mašniki. Želeli so v domačem kraju, v Kamniku, postaviti cerkev.

Nabirali so darove med meščani, a denarja za cerkev je bilo premalo, zato so se opogumili in odšli prosit darov tudi na Mali grad. Tam je tedaj gospodarila ohola, skopuška, trdosrčna, a nenavadno lepa grofica Veronika, iz rodu grofov Andeških.
Ko je sprejela tri brate na grajskem vrtu in slišala njihovo prošnjo, jih je preteče pogledala in surovo odgovorila:

»Raje se takoj spremenim v kačo, kot pa da vam dam najmanjši dar!«

Grofica Veronika še ni dobro spregovorila teh strašnih besed, že se je nebo nad gradom stemnilo. Divji veter, ki je nastal v tistem trenutku, jo je pahnil skozi vrata. Lepa Veronika je v obupu udarila s pestjo po kamnitem podboju vhodnih vrat v grajski vrt. Lasje so se ji medtem strnili v greben, nogi spojili v kačji rep, zvila se je pod luskinastim oklepom in kot kača izginila v podzemlje pod grajskimi vrati.

Na mestu, kjer je grofica odgnala tri brate in priklicala nase tako hudo prekletstvo, so zgradili tri cerkvice – eno vrh druge. Ta nenavadna trinadstropna cerkvica vrh pečine Malega gradu stoji še danes.

Še danes je v podboju grajskih vrat tudi vidna sled Veronikine roke, tako močno je tistega davnega dne udarila s pestjo po skali. Grofica Veronika pa še do danes ni našla pokoja.  Še danes se kot kača plazi pod ruševinami svojega gradu, čuva nagrabljene zaklade in hrepeni po rešitelju.

Vir: Anton Medved

Trije novomašniki so  kmalu potem brali nove maše, vsak v eni od kapelic, ki v treh nadstropjih še danes stoje druga vrh druge ob ruševinah malograjskega gradu.

Veronika | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

Ljudska dediščina

Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

KAMNIŠKA VERONIKA

Spomin na zakleto Veroniko živi v kamniških legendah in v kamniškem mestnem grbu.

Kdo je skrivnostna nesrečnica, ki v kamniškem grbu iz žene postaja kača? Je to poganska deklica Veronika ali morda ohola graščakinja Veronika? V grbu je Veronika enako skrivnostna kot v legendah. Zatrdno vemo le to, da bo obdržala svojo skrivnost, dokler ne bo zrasla smreka, ki bo dala les za zibelko, v kateri bo spal njen rešitelj

Grb Občine Kamnik