Ljubljana

    Najlepše mesto na svetu

    Zeleni zmaj, s katerim naj bi se nekega davnega dne boril legendarni junak Jazon, je postal simbol mesta, ki je zraslo iz prastare naselbine, ki naj bi jo zakoličil ravno Jazon. Danes nekdanja Emona nosi ime Ljubljana in ima v svojem grbu zelenega zmaja, kot spomin na tistega davnega zelenega zmaja, s katerim se je Jazon boril.

    Vir: Dušica Kunaver

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v mestni občini Ljubljana

    Ostala ponudba

    organizacij, ki delujejo v mestni občini Ljubljana

    Ljudska pripoved za otroka v nas

    iz mestne občine Ljubljana

    Ljudska dediščina

    mestne občine Ljubljana

    Visit Ljubljana

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v mestni občini Ljubljana

    Ostala ponudba

    v mestni občini Ljubljana in širše

    Ljudska pripoved

    Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

    Na prostoru, kjer je danes Ljubljansko barje, je bilo nekdaj jezero. V bližini tega jezera je bilo v tistih davnih dneh prometno križišče evropskih prometnih magistral sever-jug, vzhod-zahod. S severa, z Baltskega morja, so po jantarski poti prihajali trgovci na lesenih vozovih in se na tem prostoru ob jezeru pod Krimom srečevali z mornarji, ki so na lesenih ladjah priveslali s Črnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici. Nekega dne je po poti priveslala slovita ladja z imenom Argo.

    Zgodba o Jazonu in argonavtih

    Ladja Argo je bila nepotopljiva, saj so pri njeni gradnji sodelovali grški bogovi. Na ladji je bil zbran cvet grških junakov. Vračali so se s Kolhide, z dežele ob Črnem morju. Na krovu je ladja nosila i legendarno zlato runo, kožo zlatega ovna. Da je dobil to svetinjo, je Jazon moral izvršiti tri težke naloge, ki mu jih je naložil kolhijski kralj. Uspešno je Jazon rešil vse te tri naloge, ker mu je s svojim čarovniškim znanjem pomagala kraljeva hči Medeja, ki se je zaljubila vanj in zbežala z njim. Tako je Jazon dobil legendarno zlato runo in še hčer kolhijskega kralja, a je moral zato s svojo ladjo bežati pred ladjevjem razjarjenega Medejinega očeta. Na begu je Argo pomotoma zašla v ustje reke Donave, namesto da bi se obrnila na jug proti Egejskemu morju. Poti nazaj za preganjance ni bilo, zato so nadaljevali plovbo proti toku Donave in naprej v Savo in končno v reko, ki se danes imenuje Ljubljanica. Skale ob izviru reke so ustavile dolgo plovbo ladje Argo. Argonavti niso imeli druge izbire, kot da so v bližini izvira Ljubljanice zgradili naselje in v njem prebivali, dokler niso razstavili ladje in jo po kosih prenesli do Jadrana. Naselju, ki so ga zgradili, so dali ime Emona.

    V močvirju ob jezeru na jugu Emone je Jazon naletel na nevarno močvirsko zver, na zmaja, se z njim boril in ga premagal.

    Obisk argonavtov v naših krajih je legendarni dogodek iz davnine, vendar je bila pot, ki jo je preplula ladja Argo, ena od najpomembnejših evropskih zgodovinskih poti. Dolga stoletja je bila to edina vez med Črnim in Jadranskim morjem.

    Ljudska dediščina

    Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

    Velikani – graditelji naših gora

    Naši davni dedje so si ob pogledu na gore postavljali vprašanje: Le kdo je zgradil tako velike gore? Našli so pameten in logičen odgovor: Velike gore zgradijo  velikani! Imenovali so jih – ajdi. Velikani – ajdi so bili torej staroselci v naši deželi in zgradili so naše gore še preden so naši dedje naselili deželo pod gorami. Tudi Šmarno goro pri Ljubljani je zgradil eden teh velikanov. Ime mu je bilo Hrust. 

    Šmarna gora in velikan Hrust

    Tam, kjer danes stoji Šmarna gora, je bila v davnih dneh ravnina, ki si jo je lastil velikan Hrust. Kradel je kmetom živino in teptal polja. Živel je na nasprotni strani Save, v globoki podzemni votlini, ki jo je stražil velikanski pes.

    Nekega dne se je Kajžarjev Janez, sin revne kočarice, odločil, da pojde nad Hrusta. Vaški kovač mu je skoval ostro sabljo. Tako oborožen se je poslovil od objokane matere in sovaščanov. Brodar ga je prepeljal preko Save.

    Nekaj korakov pred votlino je velikanov pes planil na Janeza, toda Janez se je na to že doma pripravil. S seboj je vzel v vreči velikega zajca. Hitro je odvezal vrečo in zajec jo je ubral po kamnitih tleh, pes pa za njim. Tako se je Janez znebil enega sovražnika. V naslednjem trenutku je iz votline prilomastil velikan. Od jeze je velikan pihnil tako močno, da je Janeza odneslo na drugi breg Save. Tam je velika množica ljudi čakala na pogumnega fanta. Vse se je razbežalo, kajti z druge strani reke je za Janezom priletela ogromna skala.

    Razjarjeni velikan je ves dan lučal kamenje čez Savo. Naposled je z enim samim korakom prestopil reko in začel skale nakladati na kup in nastala je visoka gora. Zvečer je stopil na vrh gore, se razgledal po širnem svetu, nato pa se je zaril v sredino gore. Še danes se na tistem mestu pozna usedlina, ki deli Šmarno goro na dva dela. Pravijo, da včasih votlo bobni v osrčju gore, tako smrči velikan Hrust, ki se bo prebudil takrat, ko bo Sava spremenila svoj tek. Do tedaj pa je še daleč.

    O pogumnem Kajžarjevem Janezu je zvedela gospodična s Smledniškega gradu in se z njim poročila.

    (Po Jakobu Kelemini, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Celje 1930)

    Šmarna gora v turških časih - Opoldansko zvonjenje ob poldvanajstih

    V turških časih se je menda na Šmarni gori zgodil čudež. Spomin nanj še danes odmeva vsak dan s šmarnogorskega zvonika.

    Nekega dne je četa Turkov zajtrkovala v gozdu na pobočju Šmarne gore. Kuhinjo so imeli tam, kjer se še danes del gozda imenuje Kuhinja.

    Bila je sobota in bilo je že skoraj poldan, ko so se turški jezdeci bližali Sedlu med Šmarno goro in Grmado.

     »Ko bo ura v cerkvi zvonila poldan, bo moj konj zobal oves z oltarja v cerkvi!« se je bahal vodja turške čete. Ura je bila tedaj ravno pol dvanajstih.

    Nenadoma se je nebo nad Šmarno goro stemnilo, silen vihar je nastal in kot bi zrasel iz zemlje, se je pred osuplimi Turki pojavil mož v beli obleki. V roki je vihtel ognjeni meč. Prestrašeni Turki so se razbežali. Beli mož je bil menda sam sveti Ahac, zaščitnik pred Turki.

    Hvaležni kmetje so v spomin na čudežno rešitev na prostoru, kjer je beli mož ustavil Turke, zgradili kapelico Sv. Sobote, ki stoji še danes.. V šmarnogorski cerkvi pa še danes vsak dan zvoni poldan ob pol dvanajstih.

    Kapelica Pri turškem kopitu

    Domačini pod Šmarno goro, ki že vrsto stoletij poslušajo šmarnogorsko opoldansko zvonjenje ob polpoldan, poznajo tudi razlago za ime kapelice v Sedlu med Šmarno goro in Grmado. 

    Na tem mestu je čudež ustavil četo Turkov. Prestrašeni konj njihovega vodje je tedaj tako močno udaril po skali, da je sled njegovega kopita ostala v skali, na kateri danes stoji kapelica z imenom – Pri turškem kopitu.

    Ljubljanica in ljubljanski povodni mož

    V Ljubljanici nekdaj niso živeli le ribe in raki, ampak je v reki prebival tudi povodni mož. V mnogih naših rekah in jezerih so tedaj živeli povodni možje. Mestnim in vaškim materam so pomagali pri vzgoji otrok.

    »Nikar ne hodite k vodi, vas bo povodni mož potegnil k sebi«, je mati svarila otroke, preden je morala od doma. Vedela je, da kakršnekoli neumnosti bodo otroci počeli, ko nje ne bo doma, a k vodi si ne bodo upali. Strah pred povodnim možem je pomenil za otroke varnost, za njihovo mater pa manj skrbi.

    Povodni možje niso delali ljudem prevelikih težav, če so jih le ljudje pustili pri miru in če jim otroci niso metali kamenja na strehe njihovih podvodnih kristalnih palač. Težava je bila le v tem, da so si tudi povodni možje, enako kot možje na kopnem, želeli dobiti ženo. Nobeno dekle pa ni prostovoljno hotelo oditi v podvodne palače povodnega moža, zato se je marsikdaj zgodilo, da si je kak povodni mož sam izbral nevesto in jo potegnil v vodo. Prav to se je zgodilo Ljubljančanki Šeferjevi Urški.

    Valvasor. Njegovo besedilo je Prešeren uporabil ob svoji sloviti pesnitvi o povodnem možu.

     

    Ljubljanski povodni mož in Šeferjeva Urška

    Prvo nedeljo malega srpana leta 1547 se je na Starem trgu v Ljubljani zbrala vsa pri vodnjaku, ki ga je krasila lepa lipa. Tu so se ob prijetni godbi gostili in se zabavali s plesom. Ko so bili že vsi dobre volje, je k veseli družbi pristopil lepo oblečen mladenič zale postave. Najprej je prav vljudno pozdravil in vsakemu prijazno stisnil roko, a ob dotiku je vse spreletel nenavaden občutek, ker so tujčeve roke bile čisto mrzle in mehke. Takoj nato si je izbral plesalko, lepo, nališpano dekle, ki je bilo razposajenega vedenja. Njeno ime je bilo Urška Šeferjeva. Ko sta zaplesala nekaj plesov, sta začela krožiti vedno dalje od plesišča in privršela do lipe, mimo Stiškega dvorca proti Ljubljanici. Skočila sta v Ljubljanico in izginila gledalcem izpred oči. Tudi pozneje ju ni bilo več videti.

    Ob tem dogodku se je družba tako zgrozila, da so tedaj na Starem trgu te vesele zabave povsem prenehale.

    To Valvasorjevo besedilo je Prešeren uporabil ob svoji sloviti pesnitvi o povodnem možu.

    Povodni mož in Urška | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij