Logatec

Vrata Notranjske

Občina Logatec leži v osrčju Notranjske in obsega planote in polja na jugozahodu Ljubljanske kotline. Meji na občine Ajdovščina, Idrija, Postojna, Vrhnika in Žiri.

Pomemben pečat so na Logaškem pustili Rimljani. Današnji Logatec je nastal s spajanjem manjših zaselkov v naselbinsko celoto, ki je ohranila svojevrstno bipolarno zasnovo, vidno še danes.

Najstarejša omemba Logatca v arhivskih virih je iz leta 1265, ko se navaja kot mejno ozemlje med oglejskim patriarhom in teritorijem koroškega vojvode.

Vir: Visit Logatec

Ostala ponudba

organizacij, ki delujejo v občini Logatec

Ljudska dediščina

občine Logatec

Ljudska pripoved

Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

Kozel in kozolec

Ko govorimo o gozdovih in lesu, ne moremo mimo najznamenitejše lesene strukture na Slovenskem – kozolca.

Ljudska dediščina

Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

Logaški furmani

Preko logaških gozdov je dolga stoletja vodila pot, po kateri so furmani prevažali močno platno – jadrovino, ladijske vrvi in predvsem les v reške in tržaške ladjedelnice. Ti prevozi so postali še celo pomembni za življenje v Logatcu, ko je bila leta 1720 dograjena cesta Dunaj –Trst. Ob cesti so gradili kovačnice, delavnice kolarjev in sedlarjev, hleve in gostilne.

V Trstu so furmani imeli težave s tržaškimi meščani, ki niso mogli poslušati cvileče muzike furmanskih voz. Tržaška občina je zaplet rešila tako, da je furmanom kupila kolomaz, tako so furmani pred vstopom v mesto namazali kolesa svojih voz in tako šparali tržaška ušesa. 

Logaški vahtarji – nočni čuvaji

V Logatcu, enako kot po vseh naših krajih, so se vaščani v lesenih hišah pod slamnatimi strehami najbolj bali ognja. Imeli so poklicnega nočnega čuvaja, ki je vso noč korakal po vasi in pazil da ne bi kje kaj zagorelo. Obvezno se je vsako uro javljal z besedami:

Vora bije, vahtar vpije:
vora je deset: varte fantje se deklet.
Jest bom vahtal celo noč,
z mano bo še Boh in sv. Ferjan.

Vora je enajst:
varte otroke, varte luč,
Boh vam dej sojo pomoč.

Vora je štir:
furmani, dejte konjem jest,
da ne bojo lačen hodil po cest…

Furman | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

Drvarji in oglarji

Logaški gozdovi so bili nekoč polni drvarjev in oglarjev. Stanovali so v preprostih, na hitro zbitih kočah, zgrajenih iz odpadnega lesa. V teh kočah so doživljali mnogo mraza in lakote, a to jim ni vzelo dobre volje, da ob delu ne bi veselo zapeli. Vihteli so sekiro v ritmu pesmi:

Le sekaj, sekaj smrečico, ti dreja, dreja, ti drom,

da si boš stesal barčico, ti dreja, dreja, ti drom.

 

Tudi sajastim in utrujenim oglarjem ni manjkalo ne samozavesti ne vesele pesmi: 

Oglar je zauber fant, ima ves črn gvant,

oglar, oglar mora bit moj. 

Oglar gre na goro, punce za njim teko, 

 

oglar, oglar mora bit moj. 

Žagarji

Žage ob vodi so bile nekdaj, enako kot mlini ob vodi prikaz, izjemnega ljudskega tehničnega znanja in iznajdljivosti našega človeka.

Številne žage ob vodi so bile nekdaj v Logatcu, enako kot mlini ob vodi prikaz, izjemnega ljudskega tehničnega znanja in iznajdljivosti našega človeka. 

Drvarji | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij
Žaga | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

Napoleonov drevored

Napoleon se je v Logatec zapisal na zelo svojstven način – s skoraj dva kilometra dolgim  Napoleonovim  drevoredom, ki ga sestavlja 300 lip. Posadili so jih v čast Napoleonove poroke z Mario Luizo. To je bil čas, ki je spodbujal postavljanje »živih spomenikov« – drevoredov, namesto kipov.