Mengeš

    Najbolj prijetno mesto na deželi

    Bogastvo slovenske ljudske glasbe je neizmerno, v Mengšu še posebej, saj si je prislužil vzdevek – »glasbeno mesto«. Mengeš je kraj, znan po harmonikah in drugih glasbenih inštrumentih, ki so jih izdelovali in jih še vedno izdelujejo sloviti mengeški glasbilarji. 

     

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v občini Mengeš

    Ostala ponudba

    organizacij, ki delujejo v občini Mengeš

    Ljudska pripoved za otroka v nas

    iz občine Mengeš

    Ljudska dediščina

    občine Mengeš

    Visit Mengeš

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v občini Mengeš

    Ostala ponudba

    v občini Mengešin širše

    Ljudska pripoved

    Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

    Nastanek Mengša

    Poganskemu vojvodi Mengu je z redkimi preživelimi borci uspelo zbežati z bojišča. V globokem gozdu so našli skalnat grič in se odločili, da bodo na njem zgradili varno gradišče. Kmalu pa je Mengo spoznal, da s svojimi tovariši ni bil prvi, ki je v tem samotnem, nedostopnem kraju iskal zavetje. V skalni duplini pod gričem je našel dva krščanska puščavnika.

    V svojem sovraštvu do kristjanov ju je Mengo prisilil da sta nosila težke kamne ob gradnji utrdbe na vrhu hriba. Ko je bila utrdba zgrajena je Mengo oba puščavnika vrgel v ječo. Tam bi umrla od lakote, če ne bi njun ječar bil mnogo bolj človeški kot njegov gospodar. Skrivaj jima je prinašal hrano.
    Mengo je postajal vse bolj okruten. Napadal je krščanske popotnike, jih ropal in pobijal. Puščavnika v njegovi ječi sta medtem tiho prenašala trpljenje. To je njunega ječarja tako ganilo, da je še sam postal kristjan in je puščavnikoma pomagal pobegniti. V strahu pred Mengovo jezo, je še sam pobegnil z njima.
    Nekega dne je Mengo s tovariši odšel na lov. Oddaljil se je od tovarišev in se izgubil v gozdu. Nenadoma sta ga napadla dva merjasca. V boju z merjasci je bil Mengo težko ranjen. Krvaveč se je plazil po gozdu, dokler ni omedlel. Ko se je prebudil iz omedlevice, je bil v skalni votlini. Pred seboj je zagledal oba puščavnika in njunega nekdanjega ječarja, svojega hlapca. Bil je prepričan, da mu je odbila zadnja ura, toda zmotil se je. Vsi trije možje so ga skrbno negovali. Ko je postal spet čil in zdrav, je Mengo sprejel krst in tudi svoje tovariše nagovoril, da so postali kristjani.

    Da bi popravil krivice, ki jih je storil v življenju, je dal pod gričem, na katerem je stalo njegovo gradišče, sezidati zavetišče, v katerem so popotniki dobili hrano in prenočišče.
    Pod Mengovim gričem, ki danes nosi ime Gobavica, je počasi začelo rasti naselje.
    V 8. stoletju smo Slovenci izgubili legendarno Karantanijo in z njo samostojnost. Naši deželi so zavladali tuji gospodarji, katerim so naši potlačanjeni kmetje morali graditi gradove. Tudi Gobavica je dobila grad na vrhu hriba in v gradu gospodarje – Mengeške gospode. Grad je bil zgrajen v 12. stoletju in bil uničen v enem od turških vpadov.
    Za svoj grb si je Mengeš izbral grb vitezov Mengeških, gospodarjev gradu na hribu Gobavica. V grbu je upodobljen umetelno oblikovan ribiški trnek, simbol vitezov Mengeških.

    Ajdi - velikani in ajdi – pogani

    Stari  Mengšani so pripovedovali, da so ajdovske deklice pomagale pri gradnji mengeške cerkve. Menda so zidarjem v predpasniku prinašale kamen. 

    In kje je tu resnica? Utrujeni tlačan, ki je v grad in v cerkev nosil davke, ki je hodil na tlako k posvetni in cerkveni gosposki, ki je gradil gradove, samostane in cerkve, si je želel, da bi mu kdo pomagal. Ta njegova želja je tista resnica, ki jo je vgradil v pripovedi o velikankah – ajdovskih deklicah. Ko ni bilo pomoči od nikoder, je iz pradavnine priklical na pomoč dobrosrčno velikanko – ajdovsko deklico. Prišla je! 

    Zrno resnice, ki se skriva v vseh ljudskih pripovedih, le redko najdemo v sami zgodbi. Običajno je skrita v željah, sporočilih, verah, tabujih, naukih, svarilih, v opisu življenja v starih dneh. Ljudska pripoved uresničuje želje in prinaša upanje v zmago pravice.

    Ena od velikank, ajdovskih deklic, ki so nekdaj živele v bližini današnjega Mengša in Trzina, je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Grintovcu, z drugo pa na Šmarni gori in pri Topolah v Pšati prala plenice.

    V ljudskem izročilu ima beseda ajd pomen staroselca, vendar nastopa v dveh vlogah: ajd–velikan in ajd-pogan. Naše gore so gradili ajdi-velikani, ki so bili staroselci v naši deželi. Tu so torej živeli, preden so kraje pod gorami naselili ljudje.  Ko pa je v deželo prišla nova vera, so staroselci, pogani, dobili vzdevek – ajdi. V čas, ko so se ajdi-pogani borili za črte in bogove nad oblaki, sega nastanek Mengša, vsaj tako trdi ljudska pripoved, ki jo je pred pozabo rešil Mengšan Janez Trdina. 

    Ljudska dediščina

    Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

    Mengeš – »glasbeno mesto«

    Bogastvo slovenske ljudske glasbe je neizmerno, v Mengšu še posebej, saj si je prislužil vzdevek – »glasbeno mesto«. Mengeš je kraj, znan po harmonikah in drugih glasbenih inštrumentih, ki so jih izdelovali in jih še vedno izdelujejo sloviti mengeški glasbilarji.
    Harmonike – frajtonerice, so najpomembnejši slovenski ljudski glasbeni inštrument. Vesela pesem harmonike nam vedno pomeni vesel dogodek – gasilsko veselico, svatbo, likof po končanem delu …. Harmonika je vesel inštrument, pomeni veselo pesem, ples, smeh, šalo, pomeni vedrino, s katero si je naš človek znal vedriti trde dneve težkega dela in skrbi.
    Prijazna navada je nekdaj bila tudi glasba za slavljenca, ki je imel naslednji dan god. Na večer pred njegovim godom se je pred njegovo hišo oglasil »vaški orkester«, ki je igral na pokrovke, na stare škafe, na kravje rogove ali karkoli je bilo pri roki. Važno je bilo le, da je bilo čim več hrupa in dobre volje.

    Mengeško pritrkavanje - pesem zvonov

    Ena od odlik  »glasbenega mesta« je tudi pesem zvonov.

    V Mengšu ima zvon  svoje posebno mesto, saj je Mengeš eno redkih mest v naši deželi, ki slovi po pritrkavanju. Glasba zvonov – pritrkavanje, je nenavadna oblika ljudske glasbe.

    Glas enega zvona se pri pritrkavanju zlije v enotno melodijo zvonov več cerkva – po strogo določenem zaporedju. Že več kot šeststo let je v naši deželi poznana ta mogočna pesem zvonov. Zvonarji izvabljajo melodijo z udarjanjem kemblja ob zvon. Pritrkovalec drži kembelj v roki in z njim v določenem ritmu udarja ob zvon. Le redki kraji v naši deželi poznajo to obliko ljudske umetnosti. Dva zvonova ne smeta udariti istočasno, razen izjemoma, če je v določenem kraju taka navada.

    Pritrkavanje z zvonovi vedno izraža prazničnost, slovesnost, pomeni pa tudi tiho tekmo med pritrkovalci in glasno tekmo med zvonovi. 

    Zvonoslovec Ivan Mercin je ob začetku prejšnjega stoletja zapisal vrsto navodil pritrkovalcem Predvsem jih je svaril pred »bahaštvom« – kar pri pritrkavanju pomeni premočno udarjanje s kembljem. »Kar je nasilno, ni naravno in kar ni naravno, ni lepo!« v svoji knjigi ta mojster pritrkovanja svari pritrkovalce. Pesem zvonov je veličastna melodija. V minutah dokler traja, preglasi vse ostalo dogajanje v kraju. Vsak zvon ima svoj glas. Mojstri, ki vlivajo zvonove, vsakemu zvonu posebej »vlijejo« glas, ki je samo njegov. 

    (Viri : Marija Jagodic, Narodopisna podoba Mengša in okolice 1958, KLO Mengeš, pripoved: Stane Mesar, Franc Blejc, Tone Benda)