Šmartno pri Litiji

    Na občinskem grbu Šmartna je sv. Martin naslikan v svoji najbolj pogosti podobi – ko z mečem reže svoj vojaški plašč, da bi ga polovico dal beraču. 

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v občini Šmartno pri Litiji

    Ostala ponudba

    organizacij, ki delujejo v občini Šmartno pri Litiji

    Ljudska pripoved za otroka v nas

    iz občine Šmartno pri Litiji

    Ljudska dediščina

    občine Šmartno pri Litiji

    Visit Šmartno pri Litiji

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v občini Šmartno pri Litiji

    Ostala ponudba

    v občini Šmartno pri Litiji in širše

    Ljudska pripoved

    Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

    Cesar in kmet

    Neki cesar je rekel kmetom: 

    »Kdor mi bo nekaj zelo bistrega povedal, mu bom davke odpustil.«

    Prišel je k njemu kmet in dejal: »Rodil sem se v tistem letu, ko se je pisalo tako naprej kot nazaj. Rodil sem se leta 1691.«

    Cesar se je začudil in dejal kmetu:

    »Nikomur ne smeš tega povedati, dokler ne boš videl 30 cesarjev!«

     

    Cesar je nato odšel k svojim ministrom. Hotel je preizkusiti njihovo pamet. Ni mu bilo všeč, da bi kmet več vedel, kot njegovi ministri. Noben minister ni vedel odgovora. Eden od njih je skrivaj odšel k kmetu in ga prosil, naj mu pove odgovor na cesarjevo vprašanje.

    »Ne smem,« je odgovoril kmet, »cesar mi je ukazal, da nikomur ne smem povedati, dokler ne bom videl 30 cesarjev.« 

    Minister je dal kmetu 28 tolarjev in dejal: »Na vsakem kovancu je odtisnjen cesarjev obraz. Enkrat si cesarja že videl, ko te bo poklical k sebi, ga boš spet videl, tako boš skupaj s podobami na teh kovancih tridesetkrat videl cesarja.« 

    Kmet je vzel denar in ministru povedal letnico.

    Minister je odšel k cesarju in mu povedal odgovor na njegovo vprašnje: 

    »To je leto 1691!«

    Cesar se je razjezil: »Nihče drug ti tega ni mogel povedati, kot tisti kmet. Takoj naj pride sem!« 

    »Zakaj si se pregrešil proti moji zapovedi,« se je razhudil cesar, ko je kmet stopil predenj, »saj še nisi videl trideset cesarjev!«

    »Sem,« je odgovoril kmet. »Ko sem bil prvič tu, sem videl enega cesarja, danes ga vidim spet, tu pa imam 28 tolarjev z 28 cesarji.« 

    Cesar je bistremu kmetu odpisal davke. 

    Ljudska dediščina

    Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

    Grb občine Šmartno

    Na občinskem grbu Šmartna je sv. Martin naslikan v svoji najbolj pogosti podobi – ko z mečem reže svoj vojaški plašč, da bi ga polovico dal beraču.

    Sveti Martin

    Številne legende opisujejo življenje sv. Martina. 

    Rojen je bil v 4. stoletju v Panoniji. Njegov oče je bil rimski vojak in je tudi svojega sina usmeril v vojaški poklic. Martin je resda postal vojak, kasneje pa je sprejel krščansko vero in postal misijonar v Italiji in v Franciji. Bil je zelo dobrodelen in skromen. Ko je zvedel, da ga želijo imenovati za škofa se je menda skril med goske v gosak, a goske so ga z gaganjem izdale in Martin je postal škof v Toursu. 

    Slike, ki prikazujejo sv. Martina, ga prikazujejo v obeh njegovih poklicih. Kot vojak na konju reže svoj vojaški plašč, da je eno polovico lahko podaril revežu. Na slikah, na katerih je upodobljen kot škof, pa nosi v rokah gosko. 

    Goska je tudi stara obredna jed na Martinov praznik – martinovo (11. november) 

    Martinovo je velik ljudski praznik, saj svet Martin iz mošta nardi vin. To je tudi čas, ko so poljski pridelki pod streho, vino v sodih, paša zaključena – čas za veselo praznovanje. 

    Sv. Martin je tudi vremenski prerok:

    Za soncem svetega Martina, 

    kmalu pride sneg, zmrzlina.

     

    Če Martinova gos po ledu plazi,

    o božiču navadno po blatu gazi.

    Martinova gos, obredna jed na martinovo, že sama po sebi govori, da je martinovo nadaljevanje starih poganskih jesenskih zahvalnih slavij, ko je skoraj gotovo bila gos daritvena žival. 

    Martinovo je tudi pastirski praznik, saj se je tedaj, ko je bilo konec paše, pastir smel ozreti po nevesti. Veselo ji je zapel:

    Počakaj me, Mina, do svetga Martina, 

    ko kravce napasem, potem te bom pa vzel. 

    Šmartno – železarski kraj že v prazgodovini

    Kovina je oblikovala davno človekovo preteklost in dala ime trem »kovinskim« dobam, ki so sledile kameni dobi. Bakreni dobi je sledila bronasta doba in nato železna doba. 

     

    Že v stari železni dobi, v halštatskem obdobju, so v okolici današnjega Šmarja  bile znamenite fužine, kovačnice in kovači – mojstri, ki so znali kovati orodje, orožje, posodo in še marsikaj. 

    Mojstri v šmarskih kovačnicah so kovali tudi kovance. Kdo bi mogel vedeti, koliko kovancev so skovali davni kovaški mojstri v šmarskih kovačnicah, vemo le, da so kovanci – iz kovine kovani kovanci – čim so se pojavili, usmerili zgodovino človeštva k žvenketu kovanih denarcev. 

    Od tedaj dalje so vsi oblastniki, ki so hoteli v svoji roki imeti oblast, vedeli, da sta oblast in last neločljivo povezani. V zgodovini si je vsak oblastnik, ki je hotel pokazati svojo oblast, omislil svojo kovnico denarja in dal kovati svoj denar. Kralji in cesarji so hoteli videti svojo podobo odtisnjeno na kovancih. 

    Enega takih cesarjev si je zapomnila tudi slovenska ljudska pravljica.

     

    Kovina v starosvetni slovenski vasi

    Starosvetna slovenska vas ni mogla živeti brez kovača, ki je izdeloval podkve, podkoval konja, okoval voz, skoval žeblje, kose, vile, grablje, brane, osti za pluge … . Vaški kovač je bil tesno povezan z vsemi poklici v vasi – s kmetom, s furmanom, s sodarjem, s tesarjem, z brodarjem, s splavarjem, z zidarjem, s kolarjem, z mlinarjem, z žagarjem …, vsi so pri svojem delu rabili nekaj kovanega. Kaj vse je bilo treba znati kovati, skovati,  okovati, prikovati, zakovati  in se pri tem podkovati z znanjem in izkušnjami.

    Kovač je vedno bil v zgodovini spoštovan poklic. Kovina je večni pojem trdote, trdnosti, vrednosti, obrambe in zanesljivosti. Zato človek od davnih dob kovino kuje in kali, a kovina kuje njegovo srečo in kali njegov značaj. Kar je trdno, mora biti skovano – celo volja in sreča. Z železno voljo človek marsikaj lahko doseže, tudi srečo – vsak je svoje sreče kovač. 

    Podkev je od nekdaj imela veliko čarodejno in obrambno moč, zato je postala simbol sreče. 

    Kovina, kovaštvo in kovanci so vstopili v našo ljudsko dediščino – v šege, v pesmi, v pregovore in v reke.

     

    Kovina v slovenskih ljudskih pregovorih in rekih

    Biti z znanjem podkovan. 

    Kuj železo, dokler je vroče!

    Čevljarjeva žena in kovačeva kobila sta vedno bosi.

     Železna volja, jeklena volja, jekleni živci,… 

     

    Grad Bogenšperk in Janez Vajkard Valvasor

    V bližini Šmarja je nastala še ena velika dragocenost – zbirka knjig izpod peresa učenega barona, ki je živel na gradu Bogenšperk. 

    V grad Bogenšperk vstopamo z globokim spoštovanjem do njegovega nekdanjega lastnika. Vprašanje je, koliko držav na svetu je v 17. stoletju imelo zapisovalca, ki bi deželo, v kateri je živel, tako natančno opisal, kot je to storil učeni baron z Bogenšperka. Valvasor je v pisanje in izdajanje knjig vložil desetletja svojega dela in vrednost treh gradov – tudi Bogenšperk je moral prodati.

    Bil je star 30 let, ko se je po dolgih potovanjih po Evropi in po Afriki ter po študiju zgodovine in naravoslovja v Parizu,  vrnil domov na Bogenšperk in se odločil svojo drago domovino z vsemi njenimi znamenitostmi v besedi in sliki predstaviti najširšemu občinstvu. 

     

    V spremstvu svojega sluge in psa je prejezdil Kranjsko, Štajersko, Koroško, Primorsko in druge slovenske dežele in si vtise s teh poti skrbno zapisoval.

    V gradu Bogenšperk je imel bogate zbirke knjig, novcev, rudnin, kamnin, inštrumentov in še marsičesa. Tu je nastala tudi prva tiskarna za bakroreze na Slovenskem. Leta 1679 je izdal svojo prvo knjigo, nato so sledile naslednje, druga za drugo. 

    Valvasorjeva raziskava Cerkniškega jezera mu je prinesla izjemno čast – postal je član Royal Society – angleške znanstvene Kraljeve družbe. Izdelal je tudi načrt za predor Ljubelj, iznašel je postopek ulivanja kovinskih predmetov, narisal je načrt za Marijin spomenik pred cerkvijo sv. Jakoba v Ljubljani. 

    Valvasorjevo epohalno delo – Slava vojvodine Kranjske – obsega 15 knjig s 3300 stranmi besedila in 533 slikami. 

    Pisanje in izdajanje tolikih dragocenih knjig je Valvasorja finančno uničilo. Že leta 1690 je moral prodati knjižnico zagrebškemu škofu, dve leti pozneje je prešel v tuje roke grad Bogenšperk z vsemi posestvi, prodal je tudi hišo v Ljubljani in si z ostankom premoženja kupil preprosto meščansko hišo v Krškem. Zadnja leta je preživel skoraj v siromaštvu. Umrl je leta 1693, star 52 let. Pokopan je v gradu Medija.