Trzin

V Volčjem potoku, v bližini Trzina, je največja zbirka rastlin v Sloveniji, med njimi je več kot 2000 dreves, ki imajo tu, v Volčjem potoku, številne obiskovalce in občudovalce. 

Z vero v moč drevesa in z raznimi čarodejnimi dejanji je naš človek nekdaj poskušal pospešiti prihod pomladi, priklicati srečo in se izogniti nesreči. Ta prastara vera v moč drevesa, je še danes zavestno ali podzavestno prisotna v našem vsakdanu. 

Še danes bomo potrkali po lesu, da bi prebudili v njem skritega starega dobrega lesnega duha, ki naj varuje naše zdravje in srečo. 

Kresni ogenj še danes prinese v vas dobro letino, žegnan les s cvetnonedeljske butare še danes varuje hišo, hlev in polja pred hudo uro. 

Naš človek je vedno bil navezan na gozd in na drevje, saj mu je les omogočal življenje. Les je spremljal našega človeka od lesene zibelke do lesene krste. Hišo si je zgradil iz lesa, naredil je leseno mizo, lesen stol in leseno skrinjo, jedel je z leseno žlico iz lesene sklede, oral je z drevesno rogovilo, ki jo je imenoval »drevo« tudi še dolga stoletja potem, ko  rezilo pluga ni bilo več leseno.  Ko je fant iskal ženo, je izbranemu dekletu podaril leseno preslico za lesen kolovrat in ji s tem povedal, da jo ima rad. Dekle je razumelo govorico dragocenega darila.

Ko se je v starosvetni slovenski vasi rodil otrok, je njegov oče zasadil drevo, da bi s tem čaral otroku dobro rast. Za sina si je oče želel da bi bil naše gore list! Korenjak naj bo! Vsako stvar naj naredi korenito, tak naj bo kot korenina. Hči pa naj bo ravna kot smreka in vitka kot jelka. Če pa bi se komu kaj zalomilo ali zlomilo tako kot veja na drevesu – da bi le spet prišel na zeleno vejo! Na stara leta pa naj bo še vedno krepak – tak kot stara grča!

Drevo je kot človek. Tako kot človek ima tudi vsako drevo svoj  značaj – pa naj bo to dobra, stara, domača lipa, mogočni hrast, žalostna vrba ali nežna breza. In tudi drevo ima svoj odmerjeni čas življenja – se rodi, raste in umre – tako kot človek. Drevo pade, a gozd ostane!