Vrhnika
Vrhnika, prečuden kraj.
Vrhnika je, enako kot Ljubljana, za vse čase zaznamovana z obiskom ladje Argo in grškega junaka Jazona. V vrhniškem grbu je narisana ladja Argo, ki jo je do izvira Ljubljanice pripeljala reka Ljubljanica. Staro ime za Ljubljanico je bilo Nauportus, kar v latinščini pomeni nosilec ladij. Zgodba o Jazonu ima zgodovinsko ozadje.
Doživetja, aktivnosti, ogledi
v občini Vrhnika
Ostala ponudba
organizacij, ki delujejo v občini Vrhnika
Ljudska pravljica za otroka v nas
iz občine Vrhnika
Ljudska dediščina
občine Vrhnika
Doživetja, aktivnosti, ogledi
v občini Vrhnika
Ostala ponudba
v občini Grosuplje in širše
Ljudska pripoved
Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.
Izvir Ljubljanice in ladja Argo
Dolga stoletja je imela Evropa dve magistralni poti proti Jadranu: prva je bila jantarska pot, ki je vodila od Baltika, druga pot pa s Črnega morja po rekah Donavi – Savi – Ljubljanici. Blizu izvira Ljubljanice sta se ti dve poti združili. Do tega kraja je nekega davnega dne priplula ladja Argo, ki je na krovu je nosila cvet grških junakov z vodjem Jazonom, hčer kolhijskega kralja Medejo in slovito zlato runo, ki ga je Jazonu uspelo dobiti z Medejino pomočjo.
Slavna ladja je priplula do izvira Ljubljanice. Pod pečino, iz katere izvira reka, se je ladja Argo ustavila, vendar v tistem trenutku je nastal silen vihar. Da ladja ne bi treščila ob skale, je Jazon s svojo pestjo udaril po skali tako močno, da se na skali to še danes pozna.
Na tem mestu ob izviru Ljubljanice je danes na skali pritrjena kamnita spominska plošča, ki ohranja spomin na ta davni dogodek.
V bližini izvira Ljubljanice ter v bližini velikega jezera in močvirja, so argonavti nato poiskali primeren kraj, postavili tam naselje z imenom Emona in bivali tam toliko časa, da so razstavili svojo ladjo in jo potem po kosih prenesli do Jadrana.
Ljubljanica - reka s sedmimi imeni
Ljubljanica je nenavadna, skrivnostna reka. Ljubljanica je njeno sedmo in zadnje ime. Izvira kot Trbuhovica na Babnem polju, teče kot Obrh po Loškem polju, kot Stržen po Cerkniškem polju, se nato kot Rak pojavlja in spet skrije pri Rakovem Škocjanu, po Pivški kotlini teče kot Pivka, na Planinskem polju privre na dan kot Unica, pri Vrhniki pa se na Ljubljanskem polju pojavi kot Ljubljanica.
Na svoji dolgi in zapleteni poti po površini in po podzemlju teče ta ponikalnica čez sedem kraških polj – preko njih ali pod njimi – in sedemkrat ponikne ter sedemkrat spet privre na dan, vendar vsakič v številnih izvirih in številnih ponorih. Teče po zapletenih podvodnih sistemih, podvodnih labirintih, presihajočih jezerih, med potjo ustvarja podzemne jame, nadzemne naravne mostove, podzemna sotočja. Ob vseh teh naravnih čudesih je Ljubljanica edinstvena reka.
Ljudska dediščina
Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list
Voda v vsakdanjem življenju starosvetne slovenske vasi
Poleg življenjske in zgodovinske vloge, je voda v naši ljudski dediščini, poleg žita in lesa, najpomembnejša »osebnost« v vseh šegah letnega in življenjskega kroga.
V šegah starosvetne slovenske vasi je voda imela čarodejno moč ob vseh praznikih. Z žegnano vodo je naš človek ob praznikih blagoslavljal domačijo in jo poskušal obvarovati pred vsem hudim in želel priklicati zdravje, srečo in dobro letino.
Žegnana voda je bila pri roki vse leto. Ko je bil v hiši bolnik, ko se je pripravljalo k nevihti, ko je gospodar pripeljal s sejma kupljeno živinče, ko je kdo od domačih odšel od doma, ko je nevesta odšla iz domače hiše.
Voda - in skrivnostna bajalica – iskalka vode
Rogovilasta leskova, včasih tudi vrbova ali glogova šiba, je bila nekdaj (in je še danes) skrivnostno sredstvo pri iskanju vode. Mnogokrat se čudimo, ko v kaki gorski vasi naletimo na vodnjak in domačini povedo, da je vodo našel bajaličar. Naj znanost tako ali drugače išče znanstvene razlage bajalici, nesporno dejstvo je, da je mnogo vodnjakov v naši deželi našel kak preprost kmet, ki prav gotovo niti sam ni vedel, kakšna sila mu je potegnila rogovilo bajalice v smer vode.
Domačinka izpod Šmarne gore, Manca Komanova v svoji knjigi Na Gorenščem je fletno, daje natančna navodila, kako si bajaličar pripravi bajalico:
Ureži enoletno rogovilasto mladiko 2-4 čevlje dolgo in to o kresu opolnoči ali opoldne!
Nož, s katerim urežeš to šibo, mora biti nov, še nerabljen!
Približaj se grmu tako, da hodiš nazaj!
Potegni šibo med nogami predse, a ne smeš je prijeti z golimi rokami. Ovij si roko z belim robcem!
Odreži šibo!
Oblikuj rogovilo tako, da bo čim bolj podobna človekovemu telesu! Rogovile so noge.
Drži nato rogovilo za oba krajca, kadar raziskuješ neko zemljišče. Šiba se nagne proti mestu, kjer je skrita voda, ruda ali zaklad.
Voda - in poklici, ki jih voda omogoča
Voda je od davnih dob dajala kruh ribičem, čolnarjem, brodarjem, mornarjem, splavarjem, mlinarjem, žagarjem in še vsem ostalim, z vodo povezanim poklicem.
Voda v ljudskih pregovorih
Ljudska modrost, ki v pregovorih zna z nekaj besedami izraziti globoke življenjske resnice, je našla v vodi primerjave, ki izražajo dragocene misli.
Tiha voda globoko dere.
Dobro je biti tam, kjer je dobra voda.
Najbolj trezna pijača je voda.
Ne kali vode, kjer moraš piti.
Vsak vodi vodo na svoj mlin.
Roka roko umiva.
Kogar voda objame, se tudi slame oprijema.
Vsaka povodenj se uteče.
Če se na tujo pomoč zanašaš, vodo v situ prenašaš.
Globoke vode kamen ne skali.
Plitva voda se hitro skali.
Dragocenosti se skrivajo v globinah morja,
ničvrednosti plavajo na vrhu voda.
Voda ni nikdar tako čista, da se ne bi skalila
in nikdar tako kalna, da se ne bi zbistrila.
Voda – vremenski prerok
Če zjutraj zarja zažari, dež se pripodi.
Če vse svete (1. november) namaka, debel sneg nas čaka
Če je april deževen, kmet ne bo reven.