Mali raj na robu barja
Borovnica, znana po nekoč mogočnem železniškem viaduktu in slikoviti soteski Pekel, je danes prepoznavna tudi po največjih nasadih ameriških borovnic v Sloveniji. Raztezajo se na Ljubljanskem barju, po slastnih modrih jagodah pa je poimenovana vsakoletna turistična prireditev Praznik borovnic, ki jo prebivalci pripravijo v drugi polovici julija.
vir: Občina Borovnica
v občini Borovnica
organizacij, ki delujejo v občini Borovnica
iz občine Borovnica
občine Borovnica
Letak z vabilom k spoznavanju društev in kratek kviz
v občini Borovnica
v občini Borovnica
Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.
Šaljivi vzdevek coklarji so Borovničani dobili zaradi zaljubljenosti vrhniškega zavetnika svetega Pavla in borovniške zavetnice svete Marjete – tako trdi stara ljudska pripoved.
Zaljubljeni svetnik je menda hodil v vas k lepi sosedi, sveti Marjeti. Pavlove obiske so opazili borovniški fantje in svetega Pavla nabunkali. Bežal je pred razjarjenimi vaškimi fanti in pri tem menda izgubil coklo.
V ozadju vsebine te šaljive pripovedi najdemo nepisana, a strogo spoštovana pravila fantovskega življenja v starosvetni slovenski vasi. Vaški fantje so bili nosilci vsega dogajanja v vasi in bili so tudi neke vrste »straža«, ki je imela nadzor nad okni deklet. Če je pod okno dekleta v domači vasi prišel kak fant iz sosednje vasi, ga je čakalo namakanje v vaški mlaki ali pa so ga natepli. Vrhniškemu svetemu Pavlu, ki je menda hodil v vas k borovniški sveti Marjeti, se je zgodilo, kar bi se zgodilo vsakemu drugemu fantu.
Danes Borovničani niso zaradi vzdevka coklarji nič užaljeni. Veliko coklo so si celo postavili sredi vasi kot nekak spomenik svojemu coklarstvu.
Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list
V svojem grbu ima Borovnica sloviti viadukt, ki je kraju prinesel evropsko slavo. Leta 1856, ko so ga dogradili, je bil tehniško čudo – največji zidani most v srednji Evropi. Stal je na 4000 hrastovih pilotih, zapičenih v mehko barjansko zemljo. Ta mogočna gradnja je bila vidna celo z vrha Triglava.
Borovniški viadukt so razrušila zavezniška letala med drugo svetovno vojno, ker je bila proga Ljubljana – Trst nadvse pomembna oskrbovalna pot za nemško vojsko v Italiji. Od 24 stebrov viadukta danes stoji samo še eden.
V preteklosti so se Borovničani ukvarjali predvsem s kmetijstvom in z gozdarstvom. Pridelovanje žita je bila v vsaki slovenski vasi nekdaj najpomembnejša skrb. Kruh je bil svetinja v vsakdanjem življenju in osrednja »osebnost« vseh praznikov – od božičnih in velikonočnih kruhov do krstnih in svatovskih pogač. Praznični kruhi naj ob praznikih in ob življenjskih prelomnicah zagotovijo dobro letino poljem in srečo ljudem.
Stara ljudska pripoved nam pove, da nam je kruh podarila reka Drava.
Na Koroškem je živel ribič, ki je pridno lovil ribe v Dravi in s tem delom obogatel. Nekega dne je s hvaležnostjo ogovoril reko Dravo:
»Dravica, s čim naj ti povrnem za vse, kar si mi dala?«
Reka je odgovorila:
»Pojdi daleč po svetu. V daljnem kraju boš našel ljudi, ki imajo pšeničen in ržen kruh. Prinesi mi vsakega po en hlebec.«
Ribič se je odpravil na pot in dolgo, dolgo blodil po svetu. Našel je kraje, kjer je bil kruh doma. Dobil je dva hlebca kruha, pšeničnega in rženega in se vrnil domov na Koroško. Oba hlebca je podaril reki Dravi.
Ko je dobila kruh je reka začela naraščati. Preplavila je bregove, a ko se je po nekaj dneh vrnila v strugo, so na njenem desnem in levem bregu poganjale drobne zelene rastlinice – pšenica in rž.
Ta stara pripoved prinaša sporočilo iz davnine: tako dragoceno darilo kot je kruh smo dobili zato, ker je bil naš davni ded spoštljiv do narave! Pogovarjal se je z reko, kot s sebi enakovrednim bitjem. Ni se dvigal nad Naravo, ampak ji je bil hvaležen.
Najtežja dela na poti do kruha si je naš človek znal spremeniti v praznik. Pri žetvi, mlatvi, metvi prosa, ličkanju koruze so se vaščani družili ob skupnem delu.
Tudi vsi letni prazniki so družili vso vas. Vsaka domačija v vasi je ob praznikih sprejemala obhodnike – kolednike, pustne šeme, jurjaše, kresnice. Prinašali so v hišo zdravje in srečo in odnašali darove s praznične mize – kruh, potico, gibanico ….
Ob rojstvu otroka je oče novorojenca položil na mizo hlebec kruha. Ta kruh je bil namenjen vilam rojenicam s prošnjo, da bi otroku namenile čim lepše življenje.
Krušni lectov srček je dekletu izpovedal fantovo ljubezen.
Hlebec kruha je bilo zadnje darilo, ki ga je nevesta dobila od svojega starega doma in kruh je bilo prvo darilo, s katerim jo je moževa mati sprejela na novem domu. Svatovska pogača je ženinu in nevesti želela srečno življenje.
1. Kdaj praznuje Občina Borovnica svoj praznik?
a) 27. julija, dan slavnostnega odprtja Južne železnice leta 1857.
b) 10. marca, dan usmrtitve nedolžnih žrtev preserskega procesa v Gramozni jami leta 1942.
c) 5. septembra, ko je občina leta 1995 znova postala samostojna.
2. Kaj ima Občina Borovnica v svojem grbu?
a) Borovnice.
b) Viadukt.
c) Coklo.
3. Ali moram biti za to, da lahko sodelujem v borovniških društvih, nujno tudi njihov član?
a) Da, je nujno, razen če imam status brezposelne osebe.
b) Ni nujno, je pa zaželeno, saj to običajno prinaša s seboj določene ugodnosti.
c) Odvisno od društva, pri nekaterih lahko o vodstvu in pomembnih odločitvah glasujejo tudi tisti, ki niso člani.
4. Ali lahko društva in zavodi organizirajo plačljive dejavnosti?
a) Ne, vse mora biti brezplačno.
b) Da, a samo organizacije s statusom v javnem interesu.
c) Da, a z namenom podpore in razvoja svojih dejavnosti.
5. Koliko društev je v Občini Borovnica?
a) Okoli 20.
b) Okoli 30.
c) Okoli 50.
Rešitve: a, b, b, c, b