Borovnica

Mali raj na robu barja

Borovnica, znana po nekoč mogočnem železniškem viaduktu in slikoviti soteski Pekel, je danes prepoznavna tudi po največjih nasadih ameriških borovnic v Sloveniji. Raztezajo se na Ljubljanskem barju, po slastnih modrih jagodah pa je poimenovana vsakoletna turistična prireditev Praznik borovnic, ki jo prebivalci pripravijo v drugi polovici julija.

vir: Občina Borovnica

Ostala ponudba

organizacij, ki delujejo v občini Borovnica

Ljudska dediščina

občine Borovnica

Doživetja, aktivnosti, ogledi

v občini Borovnica

Ljudska pripoved

Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

Borovniški coklarji

Šaljivi vzdevek coklarji so Borovničani dobili zaradi zaljubljenosti vrhniškega zavetnika svetega Pavla in borovniške zavetnice svete Marjete – tako trdi stara ljudska pripoved.

Zaljubljeni svetnik je menda hodil v vas k lepi sosedi, sveti Marjeti. Pavlove obiske so opazili borovniški fantje in svetega Pavla nabunkali. Bežal je pred razjarjenimi vaškimi fanti in pri tem menda izgubil coklo.

V ozadju vsebine te šaljive  pripovedi najdemo nepisana, a strogo spoštovana pravila fantovskega življenja v starosvetni slovenski vasi. Vaški fantje so bili nosilci vsega dogajanja v vasi in bili so tudi neke vrste »straža«,  ki je imela nadzor nad okni deklet. Če  je  pod okno dekleta v domači vasi prišel kak fant iz sosednje vasi, ga je čakalo namakanje v vaški mlaki ali pa so ga natepli. Vrhniškemu svetemu Pavlu, ki je menda hodil v vas k borovniški sveti Marjeti, se je zgodilo, kar bi se zgodilo vsakemu drugemu fantu. 

Danes Borovničani niso zaradi vzdevka coklarji nič užaljeni.  Veliko coklo so si celo postavili sredi vasi kot nekak spomenik svojemu coklarstvu.

Lesena cokla v Borovnici
Vir: arhiv Društva Naše gore list

Ljudska dediščina

Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

Grb občine Borovnica
Vir: Občina Borovnica

Borovniški grb

V svojem grbu ima Borovnica sloviti viadukt, ki je kraju prinesel evropsko slavo. Leta 1856, ko so ga dogradili, je bil tehniško čudo – največji zidani most v srednji Evropi. Stal je na 4000 hrastovih pilotih, zapičenih v mehko barjansko zemljo. Ta mogočna gradnja je bila vidna celo z vrha Triglava.

Borovniški viadukt so razrušila zavezniška letala med drugo svetovno vojno, ker je bila proga Ljubljana – Trst nadvse pomembna oskrbovalna pot za nemško vojsko v Italiji. Od 24 stebrov viadukta danes stoji samo še eden.

Kruh v slovenski ljudski dediščini

V preteklosti so se Borovničani ukvarjali predvsem s kmetijstvom in z gozdarstvom. Pridelovanje žita je bila v vsaki slovenski vasi nekdaj najpomembnejša skrb. Kruh je bil svetinja v vsakdanjem življenju in osrednja »osebnost« vseh praznikov – od božičnih in velikonočnih kruhov do krstnih in svatovskih pogač. Praznični kruhi naj ob praznikih in ob življenjskih prelomnicah zagotovijo dobro letino poljem in srečo ljudem.

Kako smo Slovenci dobili kruh?

Stara  ljudska pripoved nam  pove, da nam je kruh podarila reka Drava.

Na Koroškem je živel ribič, ki je pridno lovil ribe v Dravi in  s tem delom obogatel. Nekega dne  je s hvaležnostjo ogovoril reko Dravo:

»Dravica, s čim naj ti povrnem  za vse, kar si mi dala?«

Reka je odgovorila:

»Pojdi daleč po svetu.  V daljnem kraju boš našel ljudi, ki imajo pšeničen in ržen kruh. Prinesi mi vsakega po en hlebec.«

Ribič se je odpravil na pot in  dolgo, dolgo blodil po svetu. Našel je kraje, kjer je bil kruh doma. Dobil je dva hlebca kruha, pšeničnega in rženega in  se vrnil domov na Koroško. Oba hlebca je  podaril reki Dravi.

 Ko je dobila kruh je reka začela naraščati. Preplavila je bregove, a ko se je po nekaj dneh vrnila v strugo, so na njenem desnem in levem bregu poganjale drobne zelene rastlinice – pšenica in rž.

Ta stara pripoved  prinaša sporočilo iz davnine: tako dragoceno darilo kot je kruh smo dobili zato, ker je bil naš davni ded spoštljiv do narave!  Pogovarjal se je z reko, kot s sebi enakovrednim bitjem. Ni se dvigal nad Naravo, ampak ji je bil  hvaležen.

Črnobela ilustracija ribiča, ki meče kruh v vodo, nastala po pripovedki
Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

Kruh ob delu in prazniku v koledarskem letu

Najtežja dela na poti do kruha si je naš človek znal spremeniti v praznik. Pri žetvi, mlatvi, metvi prosa, ličkanju koruze so se vaščani družili ob skupnem delu.

Tudi vsi letni prazniki so družili vso vas. Vsaka domačija v vasi je ob praznikih sprejemala obhodnike – kolednike, pustne šeme, jurjaše, kresnice. Prinašali so v hišo zdravje in srečo in odnašali darove s praznične mize – kruh, potico, gibanico ….

Kruh ob življenjskih prelomnicah

Ob rojstvu otroka je oče novorojenca položil na mizo hlebec kruha. Ta kruh je bil namenjen vilam rojenicam s prošnjo, da bi otroku namenile čim lepše življenje. 

Krušni lectov srček je dekletu izpovedal fantovo ljubezen.

Hlebec kruha je bilo zadnje darilo, ki ga je nevesta dobila od svojega starega doma in kruh je bilo prvo darilo, s katerim jo je moževa mati sprejela na novem domu. Svatovska pogača je ženinu in nevesti želela srečno življenje.

kruh-svatovska-pogaca-foto-UM
Foto: Stičišče Središče, Zavod Nefiks