Moravče

Doživetja, aktivnosti, ogledi

v občini Moravče

Ljudska pripoved

Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

Kozolci – visoka pesem slovenskega ljudskega stavbarstva

Kozolec je dobil svoje ime od kozla, ki je bil v davni poganski dobi bogu Perunu , bogu groma in strele, posvečena žival.

Na prednji strani kozolca je bila nekdaj vrezana podoba kozla iz lesa. Rekli so mu »božji kozel«. Na njegove rogove so kmetje obesili snop pšenice in ga pustili tam do nove žetve. V tak kozolec strela ni udarila. 

Tako Slovenski glasnik iz leta 1859 opisuje kozolec. Poganski gromovnik je torej še dolga stoletja v krščanski dobi dobival darilo, da je med nevihtami prizanašal  dragocenemu zrnju med latami kozolca. S snopom pšenice obdarjeni Perun  ni metal strel v kozolec, ki ga je varoval njegov kozel. 

Kozel je sveta žival naše poganske preteklosti. Tudi kraljevski Zlatorog, vladar in varuh nekdanjega Zlatorogovega kraljestva pod Triglavom, je bil kozel, beli divji kozel z zlatimi rogovi.

Kozolci – od enojnih kozolcev, ki v dolgih vrstah stoje po polju, do čudovito okrašenih lepotcev kozolcev-toplarjev – dajejo večini naših pokrajin značilno in svojstveno  podobo. 

Gradnja kozolca je vsota izkušenj mnogih rodov. V lepoti in čistosti oblike, v širini uporabnosti in v skladnosti gradnje je kozolec dosegel dovršenost, ki sega v svetovni vrh ljudske arhitekture. 

Tudi postavljanje toplarja je bilo nekdaj in je še danes izjemno delo. Vaški mojster postavi može in fante na določeno mesto, nato pa se na – Horuk! Horuk! Horuk! – dvignejo stranice kozolca, se staknejo skupaj in držijo neomajno naslednjih nekaj stoletij! Pri tem pa je toplar grajen brez enega samega žeblja, vežejo ga le leseni čepki, a tako trdno, da toplarja ne podre niti potres! Kozolci se še danes gradijo po starih merah, ki so veljale pred uzakonitvijo metrskega sistema. 

Vsak kozolec je dragocena gradnja, krajinska znamenitost in je zavarovan kulturni spomenik. Kozolec je tudi eden od simbolov Slovenije in označuje slovenske narodne meje. 

Danes, ob novem načinu kmetovanja,  kozolci žalostno samevajo, kot samotne harfe v vetru. Kljub vsemu bodo vedno ostali spomenik izjemne  sposobnosti in ustvarjalnosti našega človeka. 

Ljudska dediščina

Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

Moravški rokodelci

Moravška dolina je znana po raznovrstnih rokodelcih. Moravčani so mojstri prav v vsem – v izdelkih iz lesa, gline, železa, lanu, volne, stekla …

Težko bi našteli vse obrti, ki jih Moravčani, kljub modernosti današnjega časa, še danes vztrajno ohranjajo.

Moravški mlini in mlinarstvo

V Moravčah so bili ob rekah Rači  in ob Drtijščici nekdaj številni mlini. Najstarejši v dokumentih omenjeni mlin, je iz leta 1322 – to je belneški mlin. 

 Mlinarstvo je v naših krajih ena najstarejših obrti. Opisi mlinov izvirajo že iz 13. stoletja. Valvasor je marsikaj zanimivega zapisal o njih, saj je izbor mlinov v naših krajih zelo pester: vodni mlini, plavajoči mlini na Muri in mlini na veter v Prlekiji. Iz mlina ni prihajala le moka iz žita, ampak tudi kaša iz prosa ter ješprenj iz ječmena.

Zrnje, ki so ga hranili doma v kašči, so kmetje postopoma nosili ali vozili v mlin, tako da so moko imeli za sproti. Če je bilo do mlina predaleč, ali če je bila hiša zelo revna, so zrnje mleli sami doma v ročnih mlinih, v ročnih kamnitih drobilnicah, ki so jih imenovale žrmlje.

Nekateri premožnejši mlinarji so imeli moko na zalogo in so kmetu, ki je prišel v mlin, lahko takoj zamenjali zrnje za moko. Večinoma pa je bilo v mlinu treba počakati, da je mlinar zmlel prinešeno zrnje. Prinašalci zrnja so zato v mlinu potrpežljivo čakali na vrsto – kdor prej pride, prej melje. Mlinar je imel ob mlinu poseben prostor, nekakšno »čakalnico«. Tam so se zbirali ljudje, od blizu in od daleč. Marsikaj so imeli povedati in so si tako izmenjevali novice. V mlinu se je zato dalo marsikaj izvedeti. V mlinu in od otrok se vse izve.. V mlinu je vsakdo želel slišati, kaj so se pogovarjali pred njegovim prihodom, zato je bilo treba včasih tudi trikrat isto povedati – v mlinu se trikrat pove – glasi še danes uporaben rek. Najbolj je bilo pomembno, da je mlin deloval in da so se ljudje pogovarjali, saj – Koristi ni, če mlin stoji, in jezik molči.

Kovači

V Moravčah bi tudi še danes lahko prisluhnili starodavnemu glasu kovaškega kladiva, ki udarja ob nakovalo. Tako kot pred stoletji, kovač razbeli železo na žarečem oglju in ga hiti kovati. Pohiteti mora. Kuj železo dokler je vroče! Da pa bo železo trdno, ga mora kovač kaliti – položiti ga mora v mrzlo vodo in nato ponovno razgreti. Tako postane kos železa kaljen, prekaljen, trden, žilav, odporen.

Kovač je vedno v zgodovini bil spoštovan poklic in tudi železo je vedno bilo in je še danes pojem trdnosti in varnosti. Kar je trdno mora biti skovano – celo volja in sreča. Z železno voljo človek marsikaj lahko doseže, tudi srečo saj je vsak svoje sreče kovač.

Tkalci

Tkalci so tkali na tkalnem stroju, ki je umetelni izdelek ljudskega tehničnega genija. Ta stroj je imel tako veliko število sestavnih delov, da je to nekega dne prestrašilo celo peklenščke v peklu.

Stara ljudska šala govori o tkalcu, ki je nekega dne prišel pred vrata pekla. Bil pa je tako navezan na svoj tkalni stroj, da ga je vzel s seboj na drugi svet. Privlekel ga je do vrat pekla, vendar so bila vrata preozka za tako velik stroj, zato ga je začel razstavljati in ga po delih nositi v pekel. Peklenščki so postajali nestrpni in so ga vprašali, koliko časa bo še trajalo to njegovo delo. Tkalec je začel naštevati imena delov stroja, ki jih bo moral še prenesti skozi njihova vrata. Vsi sestavni deli tkalskega stroja so namreč imeli vsak svoje ime. Ko so slišali to naštevanje, so peklenščki tkalcu zaprli vrata in mu preprečili vstop v pekel. Od tistega dne dalje tkalcev v peklu sploh ne sprejemajo!

Mizarji, tesarji, strugarji

Med številnimi moravškimi rokodelci so bili nekdaj, in so še danes! – veliki mojstri v obdelovanju lesa. Še danes so v Moračah in okolici mojstri, ki znajo postaviti celo tako umetnino kot je kozolec-toplar, ki sega v svetovni vrh ljudske gradnje.