Log - Dragomer

Občina Log – Dragomer združuje tri naselja, Lukovico pri Brezovici, Dragomer in Log pri Brezovici. V grbu so ta tri naselja predstavljena s tremi kolesi na zeleni barvi okoliških logov. V grbu je tudi kačji pastir – predstavnik močvirnega barjanskega sveta. 

Kačji pastir je spreten letalec, eleganten jadralec, sposoben vseh vrst akrobacij v zraku. Nastopa v živahnih barvah, na grbu občine Log-Dragomer pa je naslikan na rumeni barvi, na barvi zrelih pšeničnih polj, sredi katerih leže vse tri sosedske vasi.

Vir: Dušica Kunaver

Doživetja, aktivnosti, ogledi

v občini Log - Dragomer

Ostala ponudba

organizacij, ki delujejo v občini Log - Dragomer

Ljudska pripoved za otroka v nas

iz občine Log - Dragomer

Ljudska dediščina

občine Log - Dragomer

Doživetja, aktivnosti, ogledi

v občini Log – Dragomer

Ljudska pripoved

Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

Hlapec in praprotno seme

Neki hlapec je pasel dva vola pozno. Bilo je že pozno zvečer. Utrujen od celodnevnega dela je hlapec sedel na kamen in zadremal. Ko se je prebudil, volov ni bilo nikjer. Skočil je pokonci in začel iskati izgubljena vola. Našel ju je v neki dolinici, sredi praproti. Prestrašil se je, ko je zaslišal glas starejšega vola, ki je govoril mlajšemu: »Prihodnje leto boš oral za setev repe. Iz brazde bo tedaj skočila kača in pičila gospodarja v nogo. Reši ga lahko le hlapec, če bi pravočasno udaril kačo z gorjačo.« 

Prihodnjo pomlad se je vse zgodilo tako, kot je napovedal stari vol v kresni noči. Kača je prilezla iz brazde in hotela skočiti na gospodarjevo nogo. V tistem trenutku jo je z gorjačo udaril hlapec, ki je ves čas pazljivo hodil za gospodarjem. Hvaležnemu gospodarju je nato hlapec povedal, kako je v kresni noči slišal pogovor volov. Nič ni vedel, da je imel praprotno seme v škornjih. Če bi to vedel, ne bi nič slišal.

Ljudska dediščina

Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

Kosci, grabljice, žanjice, ličkarji …

Četudi je v vaseh Dragomer, Log in Lukovica ostalo samo še nekaj kmetij, se vendar tudi ostali vaščani trudijo, da ne bi izgubili starosvetne dediščine svojih krajev. Dnevi skupne košnje in žetve, večeri ličkanja, gasilske veselice in podobni dogodki v teh vaseh bogatijo današnji čas z vrednotami preteklosti.

Največja vrednota starosvetne slovenske vasi je prav gotovo medsebojna sosedska pomoč. V tem so bili naši dedje vsega občudovanja vredni. Ne le, da so drug drugemu pomagali, ko je bilo treba zidati hišo in postaviti kozolec, tudi pri težkih poljskih delih so združili moči. Cela vas je žela žito na eni njivi in cela vas je kosila travo na enem travniku, naslednji dan pa na sosedovem, dokler vse njive v vasi niso bile požete in vsi travniki pokošeni.

Še več kot to! Najtežja dela so si naši dedje znali spremeniti v praznik. K žetvi in košnji so ženske prihajale v belih rokavcih in pisanih krilih, moški pa v belih srajcah. Delo in počitek med delom je spremljala vesela pesem. Po končanem delu jih je v hiši gospodarja požete njive ali pokošenega travnika čakal likof – pojedina z jedilnikom, ki je bil v veljavi ponekod tudi stoletja dolgo.

Kosci | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

Barje in močvirje v slovenski ljudski dediščini

Občina Log-Dragomer leži ob robu Ljubljanskega barja pod Polhograjskimi Dolomiti. Ljubljansko barje je bilo nekoč jezero, ki je bilo ob robu naseljeno že v kameni dobi. Na tem prostoru je bilo najdenih 40 mostišč, najmlajše znano mostišče je dočakalo bakreno dobo.

V tisočletjih se je jezero postopoma krčilo in spreminjalo v močvirje. Ljubljansko barje kot celota, je danes dragoceno zemljišče, eno redkih ostankov evropskih velikih mokrišč. Znamenito je tudi zaradi močvirskih rastlin, ki so jih naši dedje znali koristno uporabljati.

Močvirske rastline

Na zamočvirjeni zemlji raste ločje, navadni trs, rogozi, vodna praprot, šaši, preslice, vodna perunika, močvirska špajka, kolmež, veliki zvonček, močvirska preslica in druge močvirske rastline.

Dolga stoletja je naš človek spoznaval rastline v okolici svojega doma. Spoznaval je tudi močvirne rastline in jih umno uporabljal.

Dolge, vitke veje vrbe so bile in so še danes uporabne za pletenje košar. Z vrbovim lubjem so nekdaj strojili usnje in barvali laneno platno. Iz vrbovega lesa so delali vžigalice. Vrbova rogovila je uporabna celo kot slovita bajalica, ki še danes – v pravih rokah – na skrivnosten način najde vodo.

Močvirsko ločje je uporabno kot naravni čistilec vode.

Močvirske trave so nekdaj služile za ležišče. Če ni bilo žime za žimnico, je bila pa vodna trava dobra – če konja ni, je pa osel dober – glasi ljudska modrost.

Ljudsko zdravilstvo tudi med močvirskim rastlinjem najde zdravilne rastline -to so: zlata rozga, bela vrba, špajka in še vrsta drugih..

Tudi ljudsko gradbeništvo je v močvirskih rastlinah našlo uporabne rastline
in jih uporabilo kot gradbeni material, na primer trs in rogoza, ki pokrivata zamočvirjeno obrežje jezerca ali mlake. Trstika je bila v starosvetni slovenski vasi poleg rogoze nadvse pomemben gradbeni material. Vaški mojstri so trstiko dajali pod omete – z njo so okrepili omet na stenah in stropih hiš, predvsem pa so bila votla stebla trstike odlična toplotna izolacija.

Tudi praprot potrebuje vlažna tla. Od nekdaj ima praprot čarodejno moč. Med nevihto se je zato varno skriti med praprot. Tam, kjer raste praprot, tam še hudič nima moči. Ta nenavadna rastlina nima cveta. Kdor si je v kresni noči nevede in nehote nabral v čevelj seme praproti, je lahko postal neviden in je razumel govorico živali. To se je neke kresne noči zgodilo nekemu hlapcu – tako pripoveduje stara zgodba, zapisana zgoraj.

Živali, ki živijo v mokriščih

Ob žabah je naš človek izoblikoval vrsto ljudskih modrosti:
Mala žaba daleč skoči.
Čim manjša žaba – bolj kriči.
Napihuje se kot žaba
Žabe tudi napovedujejo vreme:
Če zelena rega pleza navzgor – bo lepo vreme, če leze v vodo – bo dež.

Tudi komar nam sporoča kako pomembno modrost.
Če vidiš prosinca komarje igrati, treba je s senom prav varčno ravnati.
Če pa se kdo preveč ukvarja z malenkostmi, mu lahko svetujemo:
Ni treba po vsakem komarju mahati.
Veliko komarjev slona užuga – v slogi je moč – nam ob komarju sporoča ljudska modrost.

Močvirske ptice

Siva gos prebiva na mokriščih, ki so porasla z gostim trstičjem in drugim vodnim rastlinjem, s katerim se prehranjuje. Siva gos je selivka. Občudovanja vredne so gosje letalske “formacije” na nebu, ko letijo v brezhibno oblikovanem redu v obliki črke V. V špici je najmočnejša ptica, a ko se utrudi, preda vodilno mesto naslednji ptici. Let v obliki črke V omogoča pticam zmanjšan zračni upor. V jati vlada neverjetno medsebojno tovarištvo. Če ena od gosi v jati omega, jo dve gosi iz jate spremljata na njeni poti proti zemlji in ji pomagata pristati. Ostaneta pri njej toliko časa, da si opomore ali umre, šele nato se “bolničarki” spet dvigneta proti nebu in se pridružita kaki naslednji jati.

Čaplja je močvirska ptica, ki jo na mokriščih v okolici Ljubljane srečamo pogosteje kot štorkljo. Poznamo več vrst čapelj. Po lepoti in eleganci izstopa snežno bela lepotica – mala in velika bela čaplja. Nekatere čaplje pri nas gnezdijo, druge se na naših mokriščih le ustavljajo na svoji selitveni poti.

Močvirski svet | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij