GROSUPLJE

    Na zelenem pragu prestolnice

    Občina Grosuplje je srednje velika slovenska občina, ki leži na severozahodu Dolenjske ob glavni cesti med Ljubljano in Novim mestom. Kulturna in zgodovinska dediščina v občini je bogata – odkritih je bilo preko 40 arheoloških najdišč. Grosupeljska dolina sodi med kraški svet, saj so tu našli več kot 200 jam in brezen.

    Vir: Visit Grosuplje

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v občini Grosuplje

    Ostala ponudba

    organizacij, ki delujejo v občini Grosuplje

    Ljudska pravljica za otroka v nas

    iz občine Grosuplje

    Ljudska dediščina

    občine Grosuplje

    Visit Grosuplje

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v občini Grosuplje

    Ostala ponudba

    v občini Grosuplje in širše

    Ljudska pripoved

    Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

    Kako so čebele rešile tabor Cerovo pred turki

    V boju s Turki so včasih odločali nenavadni dogodki.

    Nekega  dne so čebele odločilno posegle v boj med Turki in branilci taborov Cerovo  in  Šentjurskega tabora pri Grosupljem.

    Ko so po gorah gorele grmade in so kmetje v strahu bežali za taborske zidove, so odnašali s seboj le tisto, kar jim je bilo najnujnejše in najdražje. Čebele je naš kmet vedno sprejemal kot prijateljice, zato jih tudi v taki hudi stiski, kot je bil turški napad, ni pustil doma. Če je bilo le mogoče, so kmetje skrili živino v gozdu ali v kakem drugem skritem kraju, čebele pa so odnesli s seboj za taborski zid.

    Tudi šentjurski kmetje so čebele odnesli s seboj v tabor, ko so se njihovi vasi bližali divji jezdeci. V obupnem boju na življenje in smrt, branilci niso imeli več ničesar, kar bi metali na napadalce. Turki bi že skoraj vdrli v tabor, ko so branilci začeli metati nanje čebelne panje. Ko so se panji razbijali na glavah napadalcev, so nanje planile razjarjene čebele. Presenečeni in prestrašeni Turki so se nekaj časa otepali napadalnih žuželk, nato pa so odvihrali od koder so prišli.

    (Rudolf Badjura)

    Ljudska dediščina

    Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

    Grmade in tabori

    Ko je leta 1452 padel Carigrad, so Turki presekali pot, po kateri sta bili povezani Evropa in Azija. V naslednjih letih so zavzeli velik del Balkana in začeli z vpadi v naše kraje.

    Celih tristo let je naša dežela doživljala težke, zelo težke čase. Vpadi Turkov, kmečki punti, kuga, kobilice, vojne, bolezni. Medtem ko je Evropa napredovala v razvoju znanosti in kulture, je naša dežela bila boj za obstanek.

    J. V. Valvasor: Boj s Turki leta 1431 (bakrorez, 1689) | Vir: Wikipedija

    Grmade

    Ko je leta 1452 padel Carigrad, so Turki presekali pot, po kateri sta bili povezani Evropa in Azija. V naslednjih letih so zavzeli velik del Balkana in začeli z vpadi v naše kraje.

    Celih tristo let je naša dežela doživljala težke, zelo težke čase. Vpadi Turkov, kmečki punti, kuga, kobilice, vojne, bolezni. Medtem ko je Evropa napredovala v razvoju znanosti in kulture, je naša dežela bila boj za obstanek.

    V drugi polovici 15. stoletja je nekega dne na Kureščku nad Igom prvič zagorela grmada in takoj nato je zasvetil ogenj še na Polhograjski grmadi in vsa ljubljanska kotlina je v strahu vztrepetala. Grmada, ki je medtem zagorela na šmarnogorski Grmadi, je strašno novico že sporočala naprej, v Savsko dolino. Ta ljudski »telefon« je bil ena od odličnih oblik ljudske samoobrambe. V nekaj urah je to »ognjeno« sporočilo od hriba do hriba posvarilo vso našo deželo pred nevarnostjo in jo dvignilo v obrambo.

    Ob grmadah so imeli naši dedje v času turških vpadov noč in dan dežurno stražo. Mreža grmad je bila po celi naši deželi skrbno in preudarno postavljena na najbolj vidnih mestih, da so se prižigale druga za drugo.

    Foto: Arhiv TD Cer Cerovo

    Tabori

    Najbolj so bile napadom Turkov izpostavljene naše vasi. Graščaki so se zaprli v svoje gradove, meščani so bili dokaj varni za obzidji svojih mest, kmetu pa je bila z zidom obzidana domača cerkvica edina obramba. Te utrdbe – taborske cerkvice – so edinstven spomenik slovenskega ljudskega stavbarstva in so edini primer kmečke trdnjave v zgodovini Evrope. Taborske zidove so zidali kmetje ne le s svojimi rokami, ampak tudi s svojim znanjem. Tabor je beseda turškega izvora in pomeni utrjen kraj. Valvasor poroča, da so prve tabore na naših tleh zgradili leta 1471. Pri obrambi taborov je pomagal pogum, vera v zmago, včasih iznajdljivost, včasih zvijača, včasih vera v čudež.

    Za zidovi taborskih cerkva se je naše ljudstvo brez zaščite redne vojske upiralo divjim napadalcem, a ti legendarni taborski zidovi so vzdržali tri stoletja turških vpadov, od takrat je minilo že tristo let in vzdržali bodo še tristo let in več. Tako trdnih zidov, ki bi jih zidalo znanje neukega kmeta, Evropa nima.

    Res pa je, da je do danes v naši deželi ostalo le malo taborskih zidov. Ko je minila nevarnost turških vpadov, so mnogi graščaki ukazali podreti obzidja taborov, ker so se bali, da bi kmetje ta obzidja taborov uporabljali pri svojih uporih proti graščakom.

    Turški vpadi in ljudski junaki

    Obdobje turških vpadov, najbolj temno obdobje slovenske zgodovine, je dalo našemu ljudstvu najsvetlejše  ljudske junake: Petra Klepca, Miklovo Zalo in kralja Matjaža.
    • Peter Klepec – sin revne kočarice  – je nekega dne zjutraj na tešče tako naklepal Turke,  da si nikdar več niso upali priti v naše kraje.
    • Miklova Zala je zgodovinska oseba – preprosto koroško dekle – ki je na begu iz turškega suženjstva ustvarila najlepši lik slovenske žene. Ne nevarno por čez ves turški Balkan, od Carigrada do Ziljske doline, jo je gnala ljubezen  do doma in  do domovine.
    • Tudi kralja Matjaža številne ljudske pesmi prikazujejo v bojih s Turki.