Lukovica

Dežela rokovnjačev

Spomin na rokovnjaško dobo je Lukovica ohranila v svojem grbu, na katerem je rokovnjač, ogrnjen v črn plašč, na glavi ima črn klobuk, na nogah pa ovijače namesto nogavic. Opira se na gorjačo. Stoji na lesenem »špickolesu«, ki predstavlja promet, ki že tisočletja teče po Črnem grabnu mimo Lukovice. 

Na obeh straneh rokovnjača sta narisana dva črna polkroga, ki predstavljata dolino in bregove Črnega grabna.

Vir: Stane Stražar, Črni graben

Ostala ponudba

organizacij, ki delujejo v občini Lukovica

Ljudska dediščina

občine Lukovica

Doživetja, aktivnosti, ogledi

v občini Lukovica

Ljudska pripoved

Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

Lukovški rokovnjači

Cesar Jožef II. je uzakonil dosmrtno vojaščino za vse fante, ki niso imeli grunta ali obrti. Če fantje niso želeli preživeti svojega življenja v bojih za dunajskega cesarja, jim ni ostalo drugega, kot da so zbežali v domače gozdove in postali vojaški ubežniki – rokovnjači. Preživljali so se z občasnim delom na gorskih kmetijah in pa z roparstvom v dolinah.

Rokovnjači so bili dobro organizirani, imeli so svoja pravila življenja in svoj jezik, ki so ga razumeli le oni. Mnogokrat so rokovnjači osvobodili fante, ki so jih biriči polovili ob novačenju vojakov.

Skoraj sto let – od sredine 18. do sredine 19. stoletja, so bile gore in gozdovi, od Trojanskega klanca do Udnega boršta pri Kranju, ozemlje rokovnjačev, ki so se ga žandarji zelo bali – avstrijski in tudi francoski – v času francoske okupacije.

Ljudske pripovedi o rokovnjačih

Rokovnjači so se pogosto zadrževali v bližini gradu Kolovca. Ko se je kolovški graščak rokovnjačem nekaj zameril, so mu vnaprej povedali, da mu bodo ukradli konja, pa tega ni mogel preprečiti.

Nekega dne so rokovnjači pri Št. Ožboltu napadli Francoze, ki so prevažali blagajno, polno denarja. S tremi pari volov so rokovnjači to blagajno odpeljali neznano kam..

(Stane Stražar, Črni graben)

Kmet po imenu Konfinar je hodil z rokovnjači na nočne pohode. Bil je tako močan, da je na rami prinesel hlod iz kolovškega gozda.

Frančiška Šnajdar doma s Florijenka pri Korenem je pisatelju Stanku Stražarju pripovedovala, da je njena mati Nežka, kot otrok doživela noč, ko je njen oče prinesel domov vrečo cekinov. Z Nežkino mamo sta jih merila z mernikom. Frančiška je domnevala, da je bil njen ded rokovnjač.

Po padcu Napoleona so francoski vojaki tako hitro odšli iz naših krajev, da se še posloviti niso utegnili. Še danes zato pravimo, da se je nekdo po francosko poslovil to pomeni, da je odšel brez slovesa.

V ljudskem besednjaku je ostal tudi rek, da je treba fronke plačati – to pomeni davke plačati. Vse kaže, da so bili davki v času francoske okupacije zelo hudi.

Najhujši davek od vseh pa je bila vojaščina. Nikdar ne bomo vedeli, koliko naših fantov je ostalo na Napoleonovih bojiščih.

Tudi po odhodu Francozov se je rokovnjaštvo v naših krajih nadaljevalo, saj je dunajski zakon o obvezni vojaščini še vedno veljal. Rokovnjači pa so Dunaju povzročali toliko težav, da je Dunaj postopoma skrajševal vojaško obveznost. Dokončno je bilo rokovnjaštva konec, ko je bila vojaščina obvezna samo še tri leta.

V nedeljo zjutraj vstala bom,
v Ljubljano se peljala bom.
Juhej…

Pred hauptmana stopila bom,
za fanta ga prosila bom.
Juhej…

Hauptman pravi, govori:
»To se pa prav težko stori:

Jaz fantiča ne morem datꞌ,
saj vidiš kak je lep soldat!«

»Katera hoče fanta imet,
mora zanga dnarce štet«.

»Jaz hočem lepga fanta imet,
tud hočem zanga dnarce štet.

Sto belih kron naštela bom,
da fantiča nazaj dobim,
Juhej…«

 

Ljudska dediščina

Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

Skriti zakladi

Kdo ve koliko zakladov je morda še danes skritih tudi v varstvu rokovnjaških gozdov Bistriške in Tuhinjske doline ter Črnega grabna.

Kareževa Johanca in njen mož sta iskala zaklad pod pragom gradiške cerkve. Ko pa je nekaj zaropotalo, sta pobegnila.

Tudi na Birkovem zemljišču v Gradišču so kopali zaklad in so bili menda že zelo blizu. Tedaj pa je mimo pritekel velik črn pes in upanja, da bodo našli zaklad, je bilo konec.

Mnogokrat pa zaklade čuva sam hudič. Tudi zlatniki, ki so še danes skriti pod Gradiškim hribom, nedaleč od Lukovice, so menda v varstvu hudiča.

Lukovica je bila nekoč zares razburljiv kraj. Tudi neki strašni zmaj si je izbral tu svoje prebivališče.

Grb Obične Lukovica

Jezerski zmaj pod Gradiščem pri Lukovici

Tam, kjer v dolini pod Gradiščem pri Lukovici teče potok Drtijščica, je bilo nekoč veliko jezero. V jezeru je živel strašen zmaj. Kmetom je žrl živino. Če ni dobil dovolj za svoj nenasitni želodec, je razburkal jezersko vodo, da je prestopila bregove. Nesrečni kmetje so bili brez moči proti zmaju.

Nekega dne je v vas prišel star berač in prosil za košček kruha in za prenočišče.

Dobri ljudje so mu dali streho in ga nahranili in mu ob tem povedali za svojo nesrečo. Stari berač jim je svetoval:

»Kožo teleta napolnite z živim apnom. Ko bo zmaj spet razgrajal, mu vrzite to tele v žrelo.«

Vaščani so naredili, kar jim je svetoval stari berač. Požrešni zmaj ni opazil prevare in pogoltnil je z apnom napolnjeno tele in se nato potopil v jezero, da bi se odžejal. Tedaj je apno v njegovem trebuhu začelo vreti in zmaj je imel le še toliko moči, da je razburkal vodo in s silnim luskinastim repom povzročil kmetom še zadnje razdejanje. Potem je poginil in Gradiščani so poslej imeli mir. (Radešček)

Domačini vedo povedati, da je jezero odteklo, ko so graščaki z Gradiškega gradu dali prekopati kanal. Še danes pa so ob potoku Drtijščici zamočvirjeni travniki, ki jih domačini imenujejo V Vokah ( V Lokah).

Vas Krašnja – in krušni starši

Vas Krašnja nosi nenavaden sloves dobrosrčnih vaščanov, ki so si v stoletjih prislužili zahvalo mnogih osirotelih otrok, ki so v Krašnji našli svoj drugi dom. Ob skromnosti in težkem delu so znali tudi veselo zapeti – tudi pesem,v katero so vpletli ime svoje vasi: 

Domačija | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij