Ivančna Gorica

    Krka od zmaja do hudiča

    Ivančna Gorica leži sredi značilne gričevnate dolenjske pokrajine, na pol poti med Ljubljano in Novim mestom.

    Vir: Visit Ljubljana

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v občini Ivančna Gorica

    Ostala ponudba

    organizacij, ki delujejo v občini Ivančna Gorica

    Ljudska pripoved za otroka v nas

    iz občine Ivančna Gorica

    Ljudska dediščina

    občine Ivančna Gorica

    Visit Ivančna Gorica

    Doživetja, aktivnosti, ogledi

    v občini Ivančna Gorica

    Ostala ponudba

    v občini Ivančna Gorica in širše

    Ljudska pripoved

    občine Ivančna Gorica

    Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

    Prebrisani kloštrski kuhar

    Ko je leta 1784 cesar Jožef II. med ostalimi samostani razpustil tudi stiški samostan, je med vaščani Stične nastala smešna pripoved o tem dogodku:

    Ko so menihi v Stični izvedeli, da je cesar Jožef izdal ukaz za ukinitev tudi njihovega samostana, so preudarjali, kaj naj bi ukrenili, da bi ostali v samostanu. Opat se je odločil, da odide na Dunaj in poskuša priti do cesarja. Odpravil se je na pot skupaj s kloštrskim kuharjem. Prišla sta na Dunaj in si tam najela stanovanje. Že takoj naslednjega dne  je opat odšel na cesarjev dvor. Uspelo mu je priti do cesarja in mu razložiti, kako beli menihi v prijateljstvu živijo z Dolenjci.

    Cesar je prikimal in nato rekel:

    »V redu, pa naj bo. Naj vaš samostan ostane, če mi odgovorite na tri vprašanja:

    Prvič – kako daleč je od zemlje do neba?

    Drugič – koliko sem jaz vreden?

    In tretjič – kaj si jaz zdajle mislim.«

    Opata so cesarjeva vprašanja povsem zmedla.

    »Saj ni treba takoj odgovoriti. Kadar bo, pa bo,« spregovori cesar z nasmeškom. 

    Opat je odšel v stanovanje in ves v skrbeh potožil kuharju:

    »Take pasti mi je muhasti cesar nastavil.«

    «Mene pustite k cesarju. Ga bom že ugnal,« je kuhar ponudi opatu svojo pomoč

    Naslednji dan se je brat kuhar v opatovi obleki pojavil na cesarjevem dvoru.

    »No, kako daleč je od zemlje do nebes?« ga je vprašal cesar. 

    »Ne več kot devet ur,« se je odrezal kuhar. «Kristus je umrl ob treh popoldne, še prej pa je rekel desnemu razbojniku: Še danes boš z menoj v raju. Do konca tistega dne je torej manjkalo še 9 ur.«

    Cesar je debelo pogledal, a resnice v tem odgovoru ni mogel zanikati. Sledilo je drugo vprašanje:

    »Koliko sem pa jaz vreden?«

    »Manj kot 30 srebrnikov,« je pribil kuhar. Če je Iškarjot dobil 30 srebrnikov, da je izdal Kristusa, ki je  kralj vseh kraljev, tako ste vi, po vsej pravici, vredni nekoliko manj.«                                           

    Cesar je prikimal, čeprav nerad, nato pa vprašal še tretje vprašanje:

    »Kaj si jaz zdajle mislim?«

    »Vi mislite, da sem jaz stiški opat, pa nisem. Le njegov kuhar sem,« je odgovoril prebrisani klošterski kuhar.

    Kljub temu, da je cesar dobil odgovore na vsa tri vprašanja,  je v oktobru 1784 podpisal odlok o razpustitvi stiškega samostana. Šele 114 let pozneje, leta 1898, je bil stiški samostan obnovljen.

    Vir: Radešček, 1993

     

    Ljudska dediščina

    občine Ivančna Gorica

    Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

    Kneginja Virida

    Plemkinja Virida je vtisnila svojo prisotnost ne le v ime kraja Ivančna gorica, ampak tudi v samostan Stično, ki ga je ona ustanovila. Nesrečna plemkinja je v samotnem dolenjskem kraju preživljala zadnji del svojega življenja.

    Rodila se je leta 1354 v milanski plemiški družini Visconti. Ko je bila stara 12 let, so jo poročili s Habsburžanom, Leopoldom III. Imela sta šest otrok, a ko je Leopold padel v boju s Švicarji in je prestol zasedel njegov brat Albert II., je ovdovelo ženo svojega brata odstranil iz svoje bližine. Zatočišče je našla v pristavi sredi dolenjskih gozdov in preživela je ostanek svojega življenja kot  dobrotnica okoliškim tlačanom.

    Eden njenih sinov je bil Ernest Železni, ki je bil zadnji plemič, ustoličen na Gosposvetskem polju po legendarnem obredu karantanskih vojvod. To se je zgodilo leta 1414. Menda je istega leta njegova mati umrla na pristavi na Dolenjskem, še prej pa je darovala zemljo in denar za gradnjo stiškega samostana. Kako se je to zgodilo nam poroča ljudska pripoved.

     

    Kneginja Virida | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

    Samostan v Stični in skrivnostna ptica

    Barje je ostalo od davnega jezera, v katerem je v davnih dneh bival zmaj, tisti zmaj, s katerim se je boril grški junak Jazon, ki je s svojimi tovariši argonavti na ladji Argo nekega davnega dne prišel v naše kraje. Vendar kljub Jazonovi zmagi nad zmajem, za Ljubljančane ni bilo konec težav z zmajem. 

    Naša dežela je bila nekdaj prebivališče številnih zmajev – to lahko sklepamo iz mnogih ljudskih pripovedi, ki govore o zmajih. Tudi pod goro Krim je menda nekdaj živel zmaj, to je bil tisti zmaj, ki je povzročal poplave. Vsakič, ko je ta zmaj udaril z repom,  je Ljubljanica poplavila celotno Barje in mnogokrat tudi ljubljanske ulice. Šele Gruberjev kanal je omilil te poplave.

    Kneginja Virida in ptič| Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

    Krka od zmaja do hudiča

    Ob izviru Krke so domačini občasno našli človeške ribice, ki jih je ta kraška ponikalnica naplavila iz podzemlja. Prepričani so bili, da so te male, čudne živalice zmajevi mladički, saj so človeške ribice zares podobne malim zmajčkom. 

    Hudiča pa je ljudski rek našel v Čatežu. 

    Čatež je nekakšen hudiček – napol kozel, napol človek. Bil je bitje, ki je iskal vodo. Vodo je prinašal tudi drvarjem in pastirjem. Nihče se mu pa ni smel posmehovati. Če mu je kdo pokazal roge, je začel valiti skale v dolino.  Vodo, prav posebno, toplo in zdravilno vodo, je čatež našel na kraju, kjer se Krka izliva v Savo. Ta kraj zato še danes nosi ime – Čatež. 

    Tako sta tok reke Krke, od izvira do izliva, prav zares zaznamovala zmaj in hudič.

     

    Reka Krka | Vir: TD Krka