Dol pri Ljubljani

Sotočje rek Save, Kamniške Bistrice in Ljubljanice 

Dol pri Ljubljani je kraj, kjer se stekajo tri reke – Sava, Ljubljanica in Kamniška Bistrica. Vsaka od njih prinaša s seboj svojo zgodbo. 

Doživetja, aktivnosti, ogledi

v občini Dol pri Ljubljani

Ostala ponudba

organizacij, ki delujejo v občini Dol pri Ljubljani

Ljudska pravljica za otroka v nas

iz občine Dol pri Ljubljani

Ljudska dediščina

občine Dol pri Ljubljani

Doživetja, aktivnosti, ogledi

v občini Dol pri Ljubljani

Ljudska pripoved

Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, etnologinja, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

Reka Sava in Miklova Zala – slovenska ljudska junakinja

 

Od pradavnine so reke nezmotljivi kažipot. Sava, najdaljša slovenska reka, je bila nekega davnega dne kažipot največji slovenski junakinji – Miklovi Zali. Reki Donava in Sava sta ji kazali pot iz turškega suženjstva domov na Koroško, v dolino reke Zile.  

Miklova Zala je zgodovinska oseba – preprosto koroško dekle – ki je na begu iz turškega suženjstva ustvarila najlepši lik slovenske žene. Na nevarno pot čez ves Balkan, od Carigrada do Ziljske doline, jo je gnala ljubezen do doma in do domovine. 

Nekega dne so Turki pridrli do Šentjakoba v Rožu na Koroškem. Vaščani Šentjakoba so se zatekli za taborski zid ob cerkvi. Hrabro so se branili, a Turki so bili močnejši in vdrli so v tabor. Med številnimi ujetniki, ki so jih odgnali s seboj, je bila tudi pravkar poročena mlada lepa žena – Miklova Zala. Turki so jo odpeljali v Carigrad in jo prodali nekemu paši. Bila je tako lepa, da se je njen gospodar želel poročiti z njo, vendar prestopiti bi morala v turško vero. Zala ni privolila, zato je živela kot ujetnica v paševi hiši.

Nekega dne je Zala pela slovensko pesem in ob njej spoznala, da v paševi hiši kot vrtnar živi njen stric, ki so ga Turki odvedli s seboj ob enem od svojih vdorov na Koroško. Zali in njenemu stricu je uspelo zbežati iz paševe hiše. 

Bežala sta proti severu, proti reki Donavi. Ves čas so ju zasledovali jezdeci, ki jih je paša poslal za ubežnikoma. 

Po dolgoletnem nevarnem begu sta Zala in njen stric presrečna zagledala domačo vas. Bila je ravno nedelja. Prišla sta do cerkve v Šentjakobu. Bila sta strgana, lačna, ostarela in izčrpana. Začudena sta strmela v svate, ki so stopali v cerkev. Nenadoma je Zala zagledala svojega moža ob strani druge žene. Odvrgla je beraško ruto in zavpila: 

»Stojte, svatje! Jaz sem Zala, njegova zakonska žena!«

Po poročnem prstanu je Zalin mož spoznal svojo ženo. Sedem let jo je čakal in se nazadnje odločil, da se spet oženi. Namesto poroke z drugo ženo, je dočakal vrnitev svoje ljubljene Zale. Slavila sta presrečno snidenje. 

 Povzeto po: Naša beseda

Ljudska dediščina

Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

Jurij Vega

Jurij Vega – od pastirčka do znanstvenika svetovnega slovesa

Nadarjenega fantiča, Vehovčevega Jurčka, so starši kljub revščini poslali v ljubljansko šolo, kar je bilo za tiste čase zelo nenavadno. Trinajstletni pastirček iz Zagorice je imel v Ljubljani med strogimi jezuitskimi učitelji in razvajenimi ljubljanskimi sošolci trd začetek poti do znanja. Bistri študent je leta 1775 postal navigacijski inženir, zaposlil se pri Gruberju v delih na ljubljanskem prekopu, nato pa odšel na Dunaj. Vedel je da revnemu mladeniču le vojska lahko omogoči kariero. Postal je učitelj matematike na topničarski šoli. 

Jurij Vega – zmagovalec bitke za Beograd

Leta1789 se je Vega prostovoljno pridružil slavnemu vojskovodji Laudonu, ki je poveljeval pri obleganju Turkov v beograjski trdnjavi Kalemegdan. Dobil je poveljstvo nad oddelkom možnarjev. Stotnik Vega je hodil od topa do topa in drevesne vejice zatikal pod topovske cevi, potem ko jim je izračunal pravilni naklon. Prvič v zgodovini  vojskovanja se je zgodilo, da je nekdo z matematičnim znanjem usmerjal topove. Ko so vsi topovi zadeli v cilj – v smodnišnico sredi Kalemegdana, so se osupli in zmedeni Turki predali. 

Vegova rojstna hiša, razglednica | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

Jurij Vega in enotne evropske mere

Vega je nizal zasluge na vojaškem in znanstvenem področju – dobil je križec Marije Terezije, postal je častni član številnih evropskih univerz, dobil je naziv barona, a za bojno črto je vedno ostal znanstvenik, izumitelj, avtor slovitih logaritmov. Obljubil zlatnik vsakemu, ki bi v njegovih logaritmih našel napako. Nobenega cekina mu ni bilo treba plačati.

Zavzemal se je tudi za enotne evropske mere – za meter in kilogram, saj je v njegovem času vladala pri merah velika zmešnjava. V naših krajih še celo. Veljale so mere, kot na primer: šefla, šalca, škaf, štefan, mernik, lučaj kamna, hoja od jutra do večera, čas molitve očenaša ….Vsaki novosti se je ljudstvo upiralo. To potrjuje tudi ljudska pesem: 

 Nova mera, nova vaga, zmislijo si celga vraga.

 Litrček in kilogram, na to se jaz nič ne spoznam.

Vegova strma, a žalostna življenjska pot

Strmo se je Vega vzpenjal na svoji znanstveni in poklicni poti, vendar na tej poti ni našel sreče. Baron, ki ga je rodila kmečka mati pod slamnato streho, je živel osamljen med baroni, ki so jih zibale baronice. Vse življenje je iskal sebe na razdalji med rušilnostjo vojaka in ustvarjalnostjo znanstvenika, med ozkostjo vojaškega ukaza in širino znanstvene misli. 

Njegove knjige je ves svet uporabljal celih dvesto let. Vegove logaritmovnike so izpodrinili šele računalniki.  

Jurij Vega | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij