Škofljica

Ena od značilnosti Škofljice in njene okolice je veliko število cerkva in kapelic, saj Škofljica že sama na sebi nosi »škofovsko« ime.

Ostala ponudba

organizacij, ki delujejo v občini Škofljica

Ljudska dediščina

občine Škofljica

Visit Škofljica

Ljudska pripoved

Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

CerkVeni zvon, petelinček in zvonik

Ljudska dediščina

Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

Sporočilo v »jabolku« vrh cerkvenega zvonika

Večina cerkva v naši deželi ima neko skupno posebnost, ki jo morda premalo poznamo. V jabolku ali »kugli« pod križem vrh zvonika so nekdaj kleparji spravljali kronike posameznih vasi. 

Dolga stoletja je bila bunka na vrhu cerkvenega zvonika v naših krajih najvarnejši kraj za shranjevanje zapisov o zgodovini posameznih vasi. Tam visoko, na vrhu zvonika, tja ni segel niti ogenj, četudi so slamnate strehe pod cerkvijo gorele. 

Kugla vrh zvonika je dostopna le pogumnemu kleparju, ki vsakih nekaj desetletij prekriva cerkveno streho. Vse, kar najde v bunki, sme klepar prebrati, tudi komu pokazati, potem pa spoštljivo vrniti v bunko. Če klepar tega ne bi storil, bi ga čakala neka nesreča – tako svari stara vera, ki jo kot nepisan zakon poznajo vsi kleparji, ki prekrivajo cerkvene strehe. 

Klepar mora biti človek, ki na vrtoglavih višinah ne pozna vrtoglavice.

Navajen mora biti tudi »guncanja« na vrhu zvonika. Zvonik stalno niha najmanj 20 cm levo in desno – pripovedujejo izkušeni kleparji. To mora biti tako, to je normalno. Zvonik ne sme mirovati. Niha tudi tedaj, kadar ni vetra. 

Sporočilo v »jabolku« vrh cerkvenega zvonika

Petelin zaradi svojega zgodnjega kikirikanja pomeni budnost in varnost. Lončen petelinček na strehi kmečke domačije in kovinski petelinček na vrhu cerkvenega zvonika, sta nekdaj odganjala zle sile in branila hišo in vas pred čarovnicami, predvsem pa pred strelo in ognjem. 

Ob petelinovem glasu so zbežali vsi nočni strahovi. Celo sam hudič se je bal petelinjega petja, ki oznanja nov dan. Kdo ve, kolikokrat je petelinovo petje pregnalo hudiča in koliko duš je petelin s svojim petjem rešil, da jih ni zlodej odnesel. 

Petelinček vrh zvonika pa ima še dodatno vlogo, še danes. Kot vetrokaz kaže smer vetra. Smer, od koder piha veter, pa v posameznih krajih napoveduje vreme. Vreme pa ne napoveduje le kovinski petelinček vrh cerkvenega zvonika, ampak vsak petelin na vaškem dvorišču. Čemerno petelinovo kikirikanje pomeni slabo vreme, vesel petelinov jutranji glas pa je znanilec sončnega dne. 

Zvon v vsakdanjiku in ob prazniku

Na svetu ni glasbila, ki bi imelo en sam ton in bi imelo tako mogočen vpliv na človeka. Tako glasbilo je – zvon. 

V starosvetni slovenski vasi je zvon uravnaval  tok življenja, vsakdanjika in praznika. Ko naš človek še ni premogel ur, je bil zvon edini merilec časa. Zjutraj je z jutranjico naznanil čas začetka vsakdanjega dela, opoldne je vabil 

h kosilu,  z večerno avemarijo je zaključil delovni dan in vabil h počitku. 

Ob prazniku je vabil v cerkev. Utihnil je le ob veliki noči, v dneh od velikega četrtka do velike sobote. Takrat zvonove zavežejo – nekdaj so rekli, da gredo v Rim. 

Ob požarih je zvon klical na pomoč – kembelj je močneje udarjal na eno stran zvona – »bil je plat zvona«. 

Ob toči je zvon jezno, razburjeno in bojevito razbijal črne nevihtne oblake. 

Ob pogrebu je zvon – navček – žaloval za rajnim, ki so ga nesli k pogrebu. 

Zvon je dajal tudi varnost pred zlemi bitji in uroki. Do koder se je slišal glas zvona, je bil prostor varen pred zlobneži poganske davnine in tudi pred hudičem. Tudi uroki, ki so povzročali bolezni, so bežali pred glasom zvona. Ljudstvo je uroke pošiljalo v gore, tja daleč, kjer se noben žegnan zvon ne čuje, kjer noben človek ne stanuje. 

Kdo ve tudi koliko vragov, vražičev, hudičev, hudičkov, bogsigavaruj  je pregnal zvon, ko je zazvonil jutranjico. Zvon je tako postal rešitelj pred hudičem. 

Ni pa bilo jutranje zvonjenje farnega zvona vedno dobrodošlo, še celo ne za fante, ki so vasovali pri dekletih:

Pri farni cerkvici, zvonček že zvoni,

jaz pa sem zmeraj še pri svoji ljubici.

Bo treba vstati, slovo jemati,

od svoje ljubice zaljubljene.

Bo treba iti, do mamce priti,

da me očetu ne zatožijo. 

Zvon je bil del življenja starosvetne slovenske vasi –

Z žalostnimi zvon žaluje

se z veselimi raduje.  

Zvon je v preteklosti  postavljal tudi neko nenavadno mejo med vojno in mirom. V času vojne so zvonove pretapljali v topove, ko pa je bilo vojne konec, so topove pretapljali spet nazaj v zvonove. 

V začetku prve svetovne vojne so zvonovi dobili ukaz z Dunaja, da morajo naznaniti začetek vojne. Zvonovi bližnjih in daljnih cerkva so s svojimi bronastimi zvoki doneli do neba, a v dušah ljudi je bilo črno.

 

Vlivanje zvonov

Izdelovanje zvonov je bila nekdaj tajnost, ki je prehajala le od očeta – zvonarskega mojstra – na njegovega sina. 

 

Zvon, kot glasbilo, ima svoje začetke že v poganski dobi. To so bili majhni ročni zvončki. Sprva so imeli obliko košev, kasneje so prevzeli obliko valjev in nato stožcev. Današnja oblika zvonov pomeni seštevek stoletnih izkušenj, iskanja pravilnega sozvočja med zmesjo kovine in obliko zvona. V času krščanstva so mali zvončki začeli rasti v zvonove V teku stoletij so z rastjo mest in cerkva rasli tudi zvonovi.

V preteklosti je bilo pri nas mnogo livarn – zvonarn, ki so vlivale zvonove za številne cerkve in cerkvice po vsej naši deželi. Najpomembnejša med vsemi pa je bila zvonarna ljubljanske rodbine Samassa, ki je k nam prišla v začetku 18. stoletja iz Furlanije. Osem rodov Samassovih je vlivalo zvonove, ki so bili svetovno znani. Zvonili so po Evropi, Afriki in Aziji. Med prvo svetovno vojno je bila Samassovo livarna edina delujoča livarna v Avstro-Ogrski. Vlivali so tudi črpalke za idrijski rudnik.

V življenju nekaterih naših krajev so imeli zvonovi še posebno vlogo. V Idriji je zvon zvonil jutranjico ob treh zjutraj in budil rudarje, da niso zamudili odhoda v jamo.  V Ljubljani je zvonil zvon zvečer, preden so zaprli mestna vrata. 

Da je našemu narodu zvon zares globoko segel v ljudsko dušo to potrjuje pritrkavanje – pesem zvonov. Glasovi posameznih zvonov se v ritmu zlijejo v melodijo po strogo določenem zaporedju. Pritrkavanje je  slovenska posebnost, ki je drugi narodi ne poznajo v enaki obliki, kot pri nas.  Naši pritrkovalci ustvarjajo melodijo zvonov z neposrednim udarjanjem kembljev na obod zvona.  

(vir: Kopitarjev glas april/maj 2001)