Domžale

Prostor zadovoljnih ljudi

Občina Domžale je prebivalstveno ena večjih slovenskih občin. Leži na Bistriški ravnini pod Kamniškimi planinami. V preteklosti je območju dajalo svojstven pečat obrtništvo, med drugim zlasti slamnikarstvo.

Vir: SURS, Občina Domžale

Ostala ponudba

organizacij, ki delujejo v občini Domžale

Ljudska dediščina

občine Domžale

Vabilo

Letak z vabilom k spoznavanju društev in kratek kviz

Doživetja, aktivnosti, ogledi

v občini Domžale

Ljudska pripoved

Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, etnologinja, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

Začetek slamnikarstva v Domžalah

Menda je znanje o pletenju slamnatih kit v Domžale prinesel neki berač. To pripoved je prvi zapisal Janko Kersnik. Objavil jo je tudi Matjaž Brojan v knjigi Slamnata sled Domžal. 

Pripoved govori o beraču, ki je prišel z Laškega.  Pri Mačku v Domžalah je zaprosil za prenočišče. Gospodar je neznanca hotel zapoditi od svojega praga, tedaj pa se je oglasil njegov mali sinko in prosil očeta, naj beraču da prenočišče. Tako je berač dobil večerjo in prostor v hlevu. Zjutraj je berača obiskal mali gospodarjev sinček. Hvaležni berač je rekel otroku: »Plačati ti ne morem, kar si storil za mene, toda nekaj te bom naučil.« 

Berač je vzel v roke nekaj slamnatih bilk in začel plesti kite. Skupaj sta do večera napletla že toliko slamnatih kit, da je berač iz njih sešil slamnik. Ko se je deček priučil tudi šivanja slamnika, mu je berač, preden je odšel, dejal: »To znanje ti zapustim – tebi in tvoji hiši, naj ti bo plačilo in blagoslov.«

Pozneje je na prostoru hiše tega fantiča zrasla tovarna slamnikov.

Tako je dobrosrčni deček od neznanega berača dobil znanje, ki je naslednjih tristo let preživljalo Domžale, Mengeš in ostale okoliške vasi.

 

Ljudska dediščina

Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

Domžalski slamniki

Kmalu so domžalski slamniki postali zelo cenjeno trgovsko blago. Do začetka druge svetovne vojne  na Domžalskem skoraj ni bilo družine, ki ne bi bila tako ali drugače povezana s slamnikarstvom – s pripravo slame, s pletenjem kit in s šivanjem slamnikov. To potrjuje tudi ljudska pesem: itd. 

Ob dolgih večerih okrog tople peči,

kite iz slame so pletli stari in mladi.

Zbrani pri nas, jutri pri vas, 

v družbi veseli ob petju in šalah bil krajši je čas.

Kite so po domovih odkupovali kitarji, ki so jih prodajali v tovarne slamnikov. 

 
Slamnata kita iz treh zlatih žitnih slamnatih bilk je danes domžalski grb.

Domžalski slamniki in njihov evropski sloves

Domžalski slamniki so bili modni izdelki dovršenih oblik in najvišje evropske kakovosti.  Da je bilo to res, potrjuje prigoda domžalskega inženirja Rudolfa Petza. Zapisal jo je Franc Bernik v svojih spominih:  

Petz je želel dobiti imeniten slamnik, zato se je leta 1912 na poti iz Londona ustavil v Parizu. V modni trgovini sredi Pariza  je izbiral slamnike, a izbirčnemu inženirju noben slamnik ni bil dovolj dober. Na koncu je prodajalka postavila predenj svoj zadnji adut. Ko mu tudi ta ni bil všeč, je prodajalka vsa ogorčena in užaljena vzkipela: »Kaj, tudi ta slamnik vam ne ugaja? To je vendar pravi domžalski slamnik!« 

Slamnik je bil nekdaj nekak statusni simbol. Eleganten slamnik je iz ženske naredil elegantno damo in tudi moški, pokrit z imenitnim slamnikom, je postal pravi gospod.

 

Slamnikarstvo – težek zaslužek

Kljub velikim uspehom domžalskih slamnikov v velikem svetu,  življenje v vaseh, kjer so pletli slamnate kite in šivali slamnike,  ni bilo lahko. Še danes v domžalskem Domu za ostarele živijo stare krajanke, ki povedo koliko dni in noči je bilo treba plesti slamnate kite, da so si o veliki noči l lahko kupile nov predpasnik.

Slamniki pa v svojem času niso imeli le vloge modnega okrasa, bili so tudi zelo praktični in široko uporabljeni klobuki. Za solinarja pod vročim soncem v solinah in za kmeta na polju, je bil slamnik zračno, zdravo, uporabno in udobno pokrivalo in zaščita proti soncu.

Izdelovanje narodnih noš

Domžale so tudi eden izmed tistih krajev, ki še danes vztrajno ohranjajo skrb za narodno nošo. 

Na Domžalskem še danes najdemo mojstrice, ki znajo izdelovati noše. To je dragoceno znanje, ki naj bi še naprej prehajalo iz roda v rod. 

Narodna noša iz Domžal | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij

Letak za promocijo društvenega življanja v občini

Kako dobro poznate svojo občino?

1. Občina Domžale svoj praznik praznuje:
a) 19. aprila, na dan, ko je bila občina leta 1952 razglašena za mestno občino,
b) 25. decembra, na rojstni datum Domžalčana Matija Tomca, skladatelja in duhovnika,
c) 27. februarja, ko so zavezniška letala leta 1945 izvedla bombni napad na Domžale.

2. Zaradi katere dejavnosti so se razvile Domžale?
a) obrtno-industrijsko dejavnosti,
b) kmetijstva,
c) slamnikarstva.

3. Ali moram biti za to, da lahko v Domžalskih društvih sodelujem, nujno tudi njihov član?
a) da to je nujno, razen, če imaš status brezposelne osebe,
b) ni nujno, ampak je zaželeno, saj običajno to prinaša s seboj določene ugodnosti,
c) odvisno od društva, pri nekaterih lahko o vodstvu in pomembnih odločitvah glasjejo tudi tisti, ki niso člani.

4. Ali lahko društva in zavodi organizirajo plačljive dejavnosti?
a) ne, vse mora biti brezplačno,
b) da, a morajo ves zaslužek investirati v svojo dejavnost,
c) da, a samo društva, ki imajo
status v javnem interesu.

5. Koliko društev je v Domžalah?
a) skoraj 100,
b) več kot 300,
c) okoli 50.

Rešitve: a, c, b, b, b