Vodice

Ostala ponudba

organizacij, ki delujejo v občini Vodice

Visit Vodice

Doživetja, aktivnosti, ogledi

v občini Vodice

Ljudska pripoved

Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

Vodiški panar Fajfar

Kadar je bilo treba hitro ukrepati ob kaki nesreči, so kmetje iz vasi pod Šmarno goro,  v začetku prejšnjega stoletja hiteli po pomoč k učenemu staremu padarju, Fajfarju z Vodic. Eno takih prigod je opisala Manca Komanova v svoji knjigi Na Gorenščem je fletno:

Nekega dne je neko ženico v Šmartnem pičil gad v palec desne noge. Noga je začela zatekati in ženici je postalo slabo Sosedje  so nemudoma hiteli po Fajfarja v Vodice. Vedeli so, da je treba kačji strup s pananjem in zagovorom izgnati iz človeka, ki ga je pičila kača.

 Minila je dobra ura in iz Vodic je priropotal koleselj z zagovornikom.  Fajfar je imel dolge sive brke, oblečen je bil v razcefran suknjič in zamazano srajco. Obnašal se je nadvse samozavestno. Pregledal je bolnici nogo in nato delal nad njeno glavo velike križe in ob tem govoril:

V Božjem imenu rečem, da naj se pobere vražji strup iz tebe. Kar je Božjega v tebi naj se potrošta, kar pa je hudega, naj zbeži iz tebe do zadnje dlake, ki jo ima hudič na repu ….« Po tem učenem pananju, bi morala ženica seveda takoj ozdraveti. O tem so bili prepričani vsi navzoči in tako je mislil tudi bolničin sin, ki je stresel v zagovornikov žep pest denarja.

Vse to se je dogajalo na dvorišču ob cesti. Ravno takrat, ko je koleselj z zagovornikom oddrdral z dvorišča, pa je po cesti prišel neznani gospod z dolgo črno brado in zlato obrobljenimi očali. Ko je videl na dvorišču gručo ljudi, je vprašal, kaj se je zgodilo. Ko je zvedel, da je ženico pičila kača, je zagrmel: »Bedaki! Prinesite hitro škaf mrzle vode!«

Kakor bi trenil, je stal pred njim škaf vode. Vzel je iz žepa nožiček, nekoliko prerezal ženici otekli palec in ga v vodi dobro izpiral. Potem je vzel iz žepa papir, v katerem je bila kot sneg bela cunja. Raztrgal jo je in z njo obvezal bolnici ranjeni prst. Pa kako ti je znal obvezovati. Okrog stoječi so kar zijali. 

»Pojdite sedaj v posteljo, kmalu bo bolje!« je dejal ženici in odšel.

Med začudenimi kmeti je bil edini Kajževčev pastir, ki je hudega gospoda poznal. Dejal je, da hodi večkrat v Repenjski gradič. Po njegovem mnenju je bil to najbrž en dohtar, ki se na bolezni zastopi.

Ženica je srečno ozdravela, toda njeni sosedje so bili trdno prepričani, da jo je ozdravil Fajfar z Vodic. »Dohtar je imel pač lahko delo, ko je bil že prej ves strup panan,« so modrovali.

Vodiška Johanca

V 19. stoletju so bile Vodice znane po vsem slovenskem prostoru zaradi slovite vodiške Johance, ki je menda delala čudeže in krvavi pot potila. Zdravila je vse tegobe tega sveta. Kdor je imel kake težave, je vedel, kje je rešitev – Če je tako, pa v Vodice pojdemo! – so govorili vsi, ki so oblegali Johanco, dokler njena  goljufija ni bila odkrita. 

Vodiške preste

Trajno slavo pa so si prislužile slovite vodiške preste.  Skrivnost kuhanih in pečenih prest so Vodičane naučile velesovske nune. Najbolj so bile preste zaželene v postnem času, saj je veljalo pravilo, da so o pustu zrele neveste, po pustu pa preste.

Ljudska dediščina

Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

Vsakdanje življenje v Vodicah - nekoč

Življenje v Vodicah je bilo skromno, tako kot v vseh vaseh po naši deželi. Otroci so morali služiti za pastirje, preden so bili dovolj stari za šolo. Dojenčke so matere s cizo vozile s seboj na njivo, kjer so v senci počakali, dokler ni mati končala z delom. 

Otroci so spali za pečjo, po klopeh, v predalih na cehtah polnjenih z ovsenim plevom. Še zelo majhni so pomagali grabiti seno, nastiljali so živini, nabirali storže za kurjavo, nabirali so borovnice in jagode, pomagali so materi pri delu v kuhinji. Čeprav za igro niso imeli časa, so se vendar ob večerih zbirali sredi vasi, se lovili, kamenčkali, plezali po drevju in se igrali še vrsto drugih iger, dokler jih večerno zvonjenje vaškega zvona ni opomnilo, da je treba domov. 

Veliko truda so nekdaj vaščani vložili v izdelovanje obleke. Tri do štiri leta je trajala pot do lanene srajce:  setev lanu – puljenje – smukanje – vlaženje – sušenje –česanje – teritev – preja – tkanje – šivanje. Zato pa je bila doma narejena obleka ponos vsakega dekleta. To priznava tudi pesem – Le tisto dekle kaj velja, ki obleko vso domačo ima… 

Vas z imenom Vodice je prav gotovo tesno povezana z vodo. Ljudstvo, ki je dajalo imena krajem, rekam, jezerom, goram, je vedno imelo stvaren vzrok za tako ali drugačno ime. 

Voda v slovenski ljudski dediščini

V davnih dneh je človek živel mnogo bliže naravi kot danes. Ni se povzdignil nad naravo, bil ji je enak. Ogovarjal je reko, veter, oblak, rastlino, žival, kot sebi enakovredna bitja. Reka je bila zanj osebnost.

Voda – najstarejši kažipot

V davnih dneh so bile reke, poleg sonca, edini kažipot. Po rekah je vodila slovita jantarska pot od Baltika do Jadrana. Po rekah je vodila tudi pot od Črnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici do Jadrana. 

Voda – prinašalka zlata

Reke so bile vedno prinašalke zlata. Ko je nabiralcem zmanjkalo zlatih zrnc, ki so jih iskali na produ rek, so na plitvino razprostrli ovčjo kožo. V dlake se je lovil zlati prah. Ko so kožo posušili so z nje otresli zlati prah. 

Ovnova koža, polna zlatega prahu. je prav gotovo bilo slovito zlato runo, po katerega je s svojimi junaki odšel Jazon z ladjo Argo.

Voda – prebivališče davnih skrivnostnih bitij

V belih meglicah ob rekah in jezerih so nekdaj plesale bele vodne vile, a v globokih tolmunih so samotarski povodni možje imeli svoje kristalne palače. Ta skrivnostna bitja so se skrivala pred človekovim pogledom, a so se vztrajno vtikala v življenje starosvetne slovenske vasi in plačevala dobro z dobrim in hudo s hudim. 

Voda – naravna meja

Vode, reke, so v vsej zgodovini človeštva igrale tudi vlogo najbolj naravne meje. Vendar, v vodi prebivajo skrivnostna davna bitja, ki jih človekov prestop reke vznemirja. Treba jih je bilo pomiriti, morda z darilom.  Gradnja mostu, ki pomeni prekinitev naravne meje, je bilo v preteklosti za ljudstvo nekaj nedosegljivo zapletenega.  Mostovi so bili vedno zatočišče raznih skrivnostnežev. Pod mostom je stanoval povodni mož, na mostu so se zbirale čarovnice, tam je v temnih nočeh strašilo. Mnogi mostovi čez reke imajo v naših krajih še danes kapelico na koncu mostu. Po ljudski veri je bila gradnja mostu čez deročo reko umetnost, ki jo je zmogel le sam hudič, zato je v naši deželi kar nekaj hudičevih mostov, na primer hudičev most v Vojah pri Bohinju. 

Voda – obramba

Voda je obramba pred sovražnikom. Najvarnejši so vedno bili otoki sredi jezer ali mostišča sredi vode. Tudi gradovom je bila voda v obrambnem jarku pomembna dodatna varnost. 

Voda – kazen za prekrške

Če je človek prestopal temeljne zakone narave in pravila življenja, je voda nastopila kot kazen – sledili so vesoljni ali krajevni potopi in poplave. 

 Neposlušnim pastirjem, ki živine niso odganjali s hribčka sredi pašnika, kjer je bilo plesišče vodnih vil, so gorske vile zalile pašnik z vodo. Iz vode gleda danes le še nekdanji hribček – Blejski otok.

Voda – prinašalka zdravja

Naša dežela je polna vrelcev zdravilne vode, ki prinaša zdravje in lepoto. 

Za lepoto je nekdaj pomagala tudi rosa, nabrana na binkošti.

Binkoštna rosica, daj da bodo lepa moja lica – so dekleta ob binkoštih prosila za lepoto.