Medvode

Sotočje Save in Sore

Sava je pri Medvodah že dokaj široka v svojem ravninskem teku, vendar svojega značaja poskočne gorske reke tu še ne izgubi. Stara pripoved nam poroča o neki davni tekmi med Dravo, Savo in Sočo. Tekmovale so, katera od njih bo prva pritekla do morja.
Drava, Sava in Soča so sestre. Nekdaj so se med seboj pogovarjale o tem, katera bo prva pritekla v morje. Zvečer Sava in Soča zaspita, Drava pa se le potuhne in kmalu na tiho spusti svoje vode v tek. Ko se Sava zjutraj prebudi, opazi, da se Drava že vali proti morju, zato se tudi ona jezno spusti v urnem toku proti morju.

Ko pa se slednjič tudi Soča prebudi in vidi, da sta jo obe sestri prekanili, predere na nasprotni strani s silovito močjo gorske stene, se srdito zažene skozi skalne soteske in prva dospe v morje.
In tako je še danes!
Drava se vali tiho in potuhnjeno, bistra Sava dere, a obe napajata Črno morje, Soča pa urno bobni skozi ozke skalnate soteske goriških gora v najbližje – Jadransko morje.
To potrjuje tudi ljudski pregovor:
Drava se je po dolini vdrla,
Sava je vodo po ravnini vsula,
Soča se pa proti jugu suče.
(Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Celje 1930)

Ostala ponudba

organizacij, ki delujejo v občini Medvode

Ljudska dediščina

občine Medvode

Doživetja, aktivnosti, ogledi

v občini Medvode

Ljudska pripoved

Ljudsko pripoved je z nami delila Dušica Kunaver, zbirateljica ljudske dediščine, avtorica številnih knjig in predsednica Društva Naše gore list.

Zakleti Smledniški graščak in njegova hči

Kako je Smledniški graščak igral s hudičem in zakockal tudi svojo hči.

Smledniška legenda - priča iz pekla

Smledniški gospodje so bili do svojih tlačanov še bolj kruti od ostalih graščakov. To potrjuje podatek, da je bilo v Smledniku med letom 1515 in 1848 kar petnajst kmečkih uporov.

Slovita smledniška legenda, ki je postala zelo pogost motiv na panjskih končnicah in na slikah na steklu sporoča, kako trdo so smledniški gospodje izterjevali davke.

Po smrti enega od smledniških graščakov je njegov sin od nekega kmeta zahteval plačilo dajatve, ki jo je ta kmet že plačal rajnemu grofu. Kmet ni in ni hotel še enkrat plačati iste dajatve, zato je spor prišel pred sodnika. Sodnik je od kmeta zahteval, naj dokaže svojo trditev. Nepismeni kmet, je v stiski poklical na pomoč svetega Antona, saj ni imel ničesar, s čemer bi svojo trditev lahko dokazal. V tistem trenutku so se odprla vrata sodne dvorane in dva hudiča sta privlekla v verigo uklenjenega starega smledniškega graščaka. Moral je pred sodnikom potrditi, da je kmet že njemu poravnal svoj dolg.

Sv. Anton je bil priljubljen ljudski svetnik in priprošnjik v sili. Svoj sloves čudodelnega rešitelja je potrdil v tej zgodbi.

Gora Jetrbenk in Hertenberžani

Hertenberžani so imeli grad na gori, ki danes nosi ime Jetrbenk. Bili so roparski vitezi, ki so bogateli s plenom, ki so ga ropali potnikom in trgovcem ob poteh in bogateli so tudi z dajatvami, ki so jih izvlekli tlačanom pod svojim gradom.

Marjeta in njen brat Jakob, zadnja Hertenberžana, sta poskušala z gradnjo cerkva omiliti grehe svojih roparskih prednikov.

Dviganje zaklada na gori Jeterbenk

Marjeta Hertenberška je menda vedela, da je v jami na grebenu gore skrit kotel poln zlata. Dala je zapreči vole v dve močni verigi in stala je ob votlini, ko so voli in kmetje dvigovali zaklad.

Že do polovice brezna so izvlekli ogromno kad zlatnikov. Tovor zlata je bil tako velik, da bi lahko zgradili ducat cerkva, ne le eno! Le kaj bo sveta Marjeta s tolikim bogastvom, so začeli premišljevati kmetje. Vsaj polovico bi lahko zadržali zase! A glej, kaj se je zgodilo! V zemlji je zabobnelo in ena od verig se je utrgala. Zaklad je obvisel le še na eni verigi.

Previdno so nadaljevali z dviganjem zlata, a tedaj je tudi Marjeto Hertenberško prešinila misel: za gradnjo cerkve je vendar tega zlata preveč. Še za mene ga bo nekaj ostalo!

Zemlja se je tedaj stresla še enkrat, počila je veriga, kotel denarja je izgubil še zadnjo oporo in zgrmel v globino. Na skrivnostno brezno se je vsulo kamenje in za vse večne čase skrilo roparski zaklad.

Prestrašena Marjeta Hertenberška je nato kljub izgubi zaklada zgradila cerkvico svete Marjete v Žlebeh. Ta cerkvica še danes stoji na travniku pod kopastim hribom z imenom Gradišče.

Ljudska dediščina

Avtorica besedila: Dušica Kunaver, Društvo Naše gore list

Smledniška noša

Platno, imenovano kranjski prt, je nekdaj slovelo po odlični kakovosti. Slikar Franz Goldenstein, ki je v sredini 19. stoletja naslikal celo zbirko slovenskih krajevnih noš, je narisal tudi smledniško nošo – domačini s Smlednika bi rekli -smleško nošo. Ženo je narisal s trlico v rokah. To je bila preprosta priprava, na kateri so trli – lomili lan.

Terice pogače, potice jedo,
lanovi Slovencem cekine neso,
je o tericah zapel Valentin Vodnik.

Teritev je bilo eno od poglavij na dolgi in utrudljivi poti od lanenega semena do lanenega platna.


Lan so sejali približno stoti dan po Novem letu. V juliju lan cveti z drobnimi, modrimi, nežnimi cvetovi, ki so nekdaj spreminjala naša polja v valovito, modro morje. Ko lan še ni zrel, ga je treba populiti, mu osmukati liste in seme, ga razprostreti po polju, da se godi v rosi, nato pa se ga posuši, in tre na ročnih trlicah. Po končani teritvi je bilo treba lan še otepsti, da je odpadel neuporabni pezdir. Sledilo je grebenanje – česanje lanu. ki je ločevalo dolga vlakna od kratkih in že je bila na vrsti preja na kolovratu in nato tkanje na statvah. Tako je bila dolga in naporna pot do lanenega platna končana. Obleka, ki si jo je tudi sešila sama, je bila ponos vsakega dekleta.

Le tisto dekla kaj velja,
ki obleko vso domačo ima …
poje pesem

Gospodar je platno prodal, saj je bilo platno v večini naših pokrajin eden od osnovnih zaslužkov kmetije. Tudi beseda plačati pride od besede platno – platiti.

Kmečka noša | Vir: arhiv Društva Naše gore list iz starih publikacij